Samostojnost in nerazčiščeni pojmi

Dan samostojnosti je praviloma zaznamovan z velikimi besedami. Svoboda, kultura, identiteta, dostojanstvo, ponos. Gre za pojme, ki v javnem prostoru krožijo z lahkoto in samozavestjo, pogosto kot samoumevne vrednote. Redkeje pa se odpre vprašanje, kaj ti pojmi pomenijo v dejanski rabi – v jeziku, v ravnanjih in v trenutkih, ko bi se njihova vsebina morala pokazati najbolj jasno.
Samostojnost se navadno razume kot zgodovinski dogodek ali simbolni okvir. A hkrati je tudi stanje razumevanja: sposobnost skupnosti, da razločuje pojme, jih uporablja natančno in jih zna udejanjiti tudi takrat, ko to zahteva nelagodje. Prav na tej ravni se pogosto pokaže razkorak med izrečenim in živetim.
V kulturnem prostoru je veliko govora o etiki, plemenitosti, duhovnosti in humanizmu. Jezik je pogosto prefinjen, estetsko dovršen, včasih celo vzvišen. Toda ravno v trenutkih, ko bi se morala ta visoka kultura pokazati kot praksa – v razumevanju drugega, v razločevanju med izključevanjem in dialogom, v jasni drži ob družbenih napetostih – se pogosto razkrije praznina.
Ne v obliki odkritega zavračanja, temveč v obliki umika. V tišini, v nevtralnem tonu, v zadržanosti, ki se razglaša za zrelost. Visoke besede ostanejo na ravni diskurza, ne pa ravnanja. Kultura se kaže kot slog, ne kot odgovornost.
Ta razpoka je del širšega pojava, ki ga lahko opišemo kot kognitivno disonanco družbenega prostora. Ne kaže se v grobosti ali neposrednem konfliktu, temveč v izmikanju pojmom. V jeziku, ki je bogat, a previden. V govorici, ki opisuje, a ne poimenuje. V občutku, da so nekatere stvari »preveč kompleksne« za jasno besedo.
Posebej razvidna pa ta nezrelost postane na ravni vsakdanjih odzivov. V komentarjih, spontanih izjavah, kratkih sodbah posameznikov, kjer se družbeni vzorci pokažejo brez kulturnega filtra. Prav tam se razkrije, kako hitro se visoki pojmi skrčijo v poenostavitve, kako hitro se razlika zazna kot grožnja in kako malo refleksije je vložene v lastni jezik.
Zgovorno je, da se takšni odzivi pogosto ne prepoznajo kot simptom. Obravnavajo se kot mnenje, kot osebni pogled, kot nekaj nepomembnega. A ravno v tej neproblematičnosti se kaže stopnja nezrelosti: v nezmožnosti uvida, da prav ti drobni, vsakdanji komentarji razkrivajo, kako nerazčiščeni so temeljni pojmi v skupnosti.
Tako se izključevanje mehča v občutljivost, nelagodje v razumevanje konteksta, sistemski problem v različna mnenja. Takšen jezik ustvarja vtis zrelosti, v resnici pa pogosto prikriva odsotnost razmejitve. Zrelost namreč ne pomeni, da se izognemo jasnim pojmom, temveč da jih znamo uporabljati brez strahu – tudi takrat, ko razkrivajo neprijetne plasti skupnega prostora.
Pomembno vlogo ima pri tem tudi politika, vendar predvsem posredno. Ne toliko skozi izrečeno, temveč skozi dopuščeno. Ko javni prostor ostaja brez jasnih pojmovnih orientirjev, se odgovornost razredči. Jasnost se prepušča kulturi, kultura pa pogosto obstane pri simbolni ravni. Nastane kroženje velikih besed in majhnih dejanj.
Takšno stanje ne kaže moči, temveč nezrelost. Družba, ki se ob jasnem jeziku počuti ogroženo, še ni povsem razčistila lastnih temeljev. Občutek ogroženosti ni znak pretirane občutljivosti, temveč pomanjkanja notranje samozavesti. Skupnost, ki je v svojem razumevanju trdna, ne potrebuje tišine kot zaščite.

Zgovoren je tudi odnos do pojma ksenofobije. Kadar družbeni prostor tega pojma ne zna ali noče uporabiti tam, kjer je izključevanje očitno, to ni izraz kulturne tankočutnosti. Je znak, da razlika med razumevanjem in opravičevanjem še ni jasno postavljena. Da obstaja zadržek pred besedo, ker bi ta zahtevala tudi jasno držo.
Kultura, ki uporablja visoke pojme, a se umakne ob prvem resnem preizkusu, ne opravlja svoje vloge. Ne kot prostor refleksije, ne kot korektiv, ne kot vezivo skupnosti. Ostaja estetska, a ne etična. In to je eden jasnejših pokazateljev, da družba kot celota še ni dosegla zrelosti, ki jo sama rada razglaša.
Samostojnost v takšnem okolju ostaja predvsem simbolna. Prisotna v obredih, govorih in spominskih praksah, manj pa v sposobnosti, da bi se brez nelagodja soočili z lastnimi protislovji. Prava samostojnost namreč ne vzbuja občutka ogroženosti ob razliki. Ne boji se natančnega jezika. Ne potrebuje velikih besed, da bi obstajala.
Dokler bodo pojmi ostajali nerazčiščeni, bo samostojnost nepopolna. Ne kot politično dejstvo, temveč kot kulturna drža. Prisotna kot oblika, ne pa kot vsebina.
Samostojnost se ne izkaže v velikih besedah, temveč v tem, kako jih živimo. Ne v prazničnem jeziku, ampak v vsakdanjih odzivih, kjer se pokaže, ali so pojmi res razčiščeni ali zgolj lepo zveneči.
Kultura ni okras in zrelost ni ton. Obe se razkrijeta prav tam, kjer postane neprijetno – v jeziku, ki si ga upamo uporabiti, in v stvareh, ki jih znamo poimenovati brez strahu.
Dokler bodo besede večje od dejanj, bo samostojnost predvsem simbol.
Ko se bosta izenačili, bo postala resnična.