Iz Lendave do Baščaršije: 12. tradicionalna kolesarska avantura, polna nepozabnih zgodb

Štirje kolesarji, pet dni na poti, na stotine prevoženih kilometrov in nešteto nepozabnih spominov. Ekipa kolesarskih zanesenjakov iz Lendave je uspešno zaključila že svoje 12. tradicionalno kolesarsko potovanje. Letošnji cilj? Sarajevo. A pot do tja je bila vse prej kot le preprosto obračanje pedalov – prinesla je nepričakovane cestne izzive, preizkušnje in srečanja z ljudmi, ki človeku ostanejo v spominu za celo življenje.

V soboto, 4. julija, se je ob 6.30 zjutraj pred kulturnim domom v Lendavi zbrala letošnja ekipa: Branko Bratkovič, Igor Šendlinger, Rajko Vidak in Gorazd Horvatič. Do Dekanovca so jih s kolesi pospremili še Ivan Koncut (prvotni član četverice, ki je z ekipo kolesaril polno desetletje), Etjan Kiralj, Josip Šardi in Miran Bukovec. Po toplem slovesu na meji je četverica pogumno nadaljevala pot proti Virovitici.

1. dan: Skozi Virovitico z vetrom v hrbtu

Prvi dan je minil v znamenju optimizma in odličnega tempa. Vreme je bilo kolesarjem naklonjeno, noge pa še sveže.

Statistika 1. dne: 141 km | 250 m vzpona | povprečna hitrost 23 km/h

Dan so zaključili polni energije in pripravljeni na vse, kar prinašajo naslednji kilometri.

2. dan: Vročinski izziv in nepredvidljive zdravstvene težave

Naslednje jutro pa je ekipo čakala prva preizkušnja. Zaradi viroze in slabega počutja Igor poti žal ni mogel nadaljevati. Proti Đakovu so tako krenili le še trije.

Drugi dan se je izkazal za najblj vročega na celotni trasi, saj so se temperature povzpele do 30 °C.

Statistika 2. dne: 114 km | 500 m vzpona | povprečna hitrost 21,1 km/h

Po prihodu v Đakovo so za las zamudili osrednji del znamenitega festivala Đakovački vezovi. Kljub temu so si ogledali mesto in njegove znamenitosti ter se po večerji hitro odpravili na zaslužen počitek.

3. dan: Vstop v BiH in srečanje s 93-letnim natakarjem

V ponedeljek ob 6.30 je trojica nadaljevala pot proti Bosni in Hercegovini. Po hitrem jutranjem postanku v pekarni v Vrpolju so mejo prečkali brez čakanja, zamenjali evre za konvertibilne marke in zagrizli v pedale proti Doboju.

Takoj po prehodu meje so opazili slabšo kakovost cest. Gosti promet in poškodovano vozišče sta zahtevala maksimalno zbranost. Vendar pa je ta dan prinesel tudi najlepšo zgodbo potovanja.

»Gostilna je moja, jaz sem natakar!«

Med postankom v manjšo domači gostilni je fante pozdravil starejši gospod, ki je hodil s pomočjo bergle. Ker so mislili, da gre za gosta, so mu prijazno ponudili sedež. Z nasmehom jim je odgovoril: »Gostilna je moja, jaz sem natakar.«

Odložil je berglo, vzel pladenj in jih postregel. Med klepetom jim je zaupal, da šteje neverjetnih 93 let, od katerih kot natakar dela že 77 let! Še vedno vsak dan vodi svojo gostilno, v šali pa rad doda, da ga najbolj skrbi, komu bo stregel, ko bodo pomrli vsi njegovi redni gostje. Ekipa je gostilno zapustila z globokim spoštovanjem do njegove življenjske energije.

Statistika 3. dne (do Doboja): 104,6 km | 270 m vzpona | povprečna hitrost 22,3 km/h

4. dan: Ekskluzivna kava v Maglaju in improviziran prehod čez prepad

V torek je bil cilj Zenica. Pot jih je vodila skozi slikoviti Maglaj ob reki Bosni. Tam jih je ustavil lastnik lokala »Karabega Čikma«, ki je ravno zaključeval obnovo med vojno uničene stavbe. Čeprav naj bi lokal uradno odprli šele čez tri dni, jih je povabil na kavo in s ponosom poudaril, da so prav kolesarji iz Slovenije njegovi sploh prvi gostje.

Le nekaj kilometrov kasneje pa šok – popolna zapora ceste zaradi obnove. Pred njimi je bila težka odločitev: obrniti se in narediti 20-kilometrski ovinek ali tvegati?

Odločili so se za akcijo. Stopili so s koles in jih enega za drugim previdno potisnili čez ozek, približno štiri metre dolg lesen podest nad globokim gradbenim jarkom. Po nekaj minutah čiste zbranosti so varno prečkali oviro.

Statistika 4. dne: 89,2 km | 523 m vzpona | povprečna hitrost 19,2 km/h

5. dan: Skozi akacijevo grmovje do končnega cilja – Sarajeva!

Zadnji dan je prinesel nabrano utrujenost, a tudi močno željo po cilju. Iz Zenice so krenili na zadnjih 82 kilometrov z okoli 650 metri vzpona.

Zaradi zapletov na poti so morali ubrati obvoz, ki jih je pripeljal na pet kilometrov dolg, z akacijami zaraščen makadamski odsek ob železniški progi. Pot je bila polna ostrih kamnov in komaj prehodna, zato so morali kolesa večino časa potiskati ob sebi.

Ko so premagali to zadnjo divjino, je sledil le še finalni vzpon pred Sarajevom (10 kilometrov s 400 višinskimi metri) ter dolg, zmagovalni spust v osrčje mesta.

Cilj dosežen ob 14.30!

V središče Sarajeva so prispeli utrujeni, a neizmerno ponosni. Nastanili so se tik ob znameniti Baščaršiji, naredili obvezno skupinsko fotografijo, večer pa preživeli ob zasluženi hrani in utripu mesta. Naslednji dan je sledil še izlet na Jahorino, v petek pa organiziran prevoz domov v Lendavo.

Tradicija, ki ne pozna meja

To je bilo že 12. tradicionalno kolesarsko potovanje lendavske ekipe. V vseh teh letih so skupaj prevozili na tisoče kilometrov, stkali močna prijateljstva in dokazali, da sta vztrajnost in ljubezen do kolesarjenja močnejši od vseh ovir.

Kam jih bo pot zanesla prihodnje leto, še ostaja skrivnost. A ena stvar je popolnoma jasna – tradicija se bo nadaljevala!

Prispvek je prirejen na podlagi zapisa Gorazda Horvatiča.

Fotke: kolesarji.