Režü Horvat – samotni godec lendavskih gostiln

Če bi Lendavčane nekoč vprašali, kdo je bil njihov Paganini, bi marsikdo brez oklevanja odgovoril: Rezső Horváth – Režü, mož z violino, ki je desetletja soustvarjal zvočno kuliso mestnega vsakdana.

Bil je srednje postave, sprva suh, pozneje nekoliko obilnejši, a bolezen je njegovo telo hitro znova izčrpala. Dolga leta ga je spremljala razjeda na želodcu, proti koncu pa še težja bolezen, ki ga je dokončno oslabila. Svojih tegob ni obešal na veliki zvon. Živel je po svoje – ob črni kavi, cigaretah in špricerjih – z nekakšno tiho sprijaznjenostjo, ki je bila del njegove bohemske narave.

Režü ni bil šolan glasbenik. Violino se je naučil igrati po posluhu, a z izjemnim občutkom. Instrument, ki mu ga je podaril oče, ga je spremljal vse življenje. Nikoli ga ni zamenjal. Verjel je, da leta violini podarijo toplino, ki je nova ne more dati. In ko je prijel lok, je igral tisto, kar je čutil – slovenske in madžarske ljudske melodije, valčke, polke, ciganske pesmi, pa tudi moderne skladbe.

V različnih zasedbah je bil prvi violinist. Nazadnje je igral v orkestru Pála Ferikeja, po njegovi smrti pa je stopil na samostojno pot. Postal je stalni gost lendavskih gostiln, dvorišč in praznovanj. Ni bil odrski umetnik v klasičnem pomenu besede – bil je del ulice. Glasbenik med ljudmi in za ljudi.

Operete in salonsko glasbo je imel v malem prstu. Dela Lehárja, Kálmána in Stolzerja je znal zaigrati na željo, brez not, brez omahovanja. Ljubiteljem glasbe je ustregel skoraj z vsako melodijo. Včasih je ob igranju zapel s svojim baritonom, če je začutil pravo razpoloženje. Znal je prebrati goste – vesele, zaljubljene, otožne – in iz njih izvabiti nasmeh, solzo ali tudi kak kovanec. To je bil njegov poklic in njegov način preživetja.

Glasba pa ni bila njegov edini svet. V mlajših letih je bil strasten ribič. S kolesom se je odpravljal v Murski gozd in se redko vrnil brez ulova. Zlatkaste krape in druge ribe so od njega pogosto odkupovali lendavski natakarji. V času gobarske sezone je zahajal v Bukovniške, kobiljske in lendavske gozdove po jurčke. Narava mu je pomenila mir in tišino – morda prav tam dozorela kakšna melodija, ki jo je pozneje zaigral med mestnimi zidovi.

Politika ga ni zanimala. Z oblastmi ni imel opravka, sodišč ni obiskoval, zdravnike je videval redko. Kartanju ni bil posebej naklonjen – raje je kot kibic opazoval druge. Živel je iz dneva v dan. Svobodno, skromno, nekoliko razpuščeno, a vedno z violino v rokah.

Lendava je bila nekoč mesto godcev. Danes so ti časi le še spomin. Ostajajo zgodbe in imena. Med njimi tudi Režü Horváth – samotni godec, ki ni potreboval velikega odra, da bi postal legenda svojega mesta.