Kavarna, ki ne more uspeti

(ali: zakaj se v Gledališki in koncertni dvorani v Lendavi najemniki menjavajo hitreje kot letni časi)

V Gledališki in koncertni dvorani v Lendavi se že nekaj let ponavlja isti vzorec. Najemnik pride z idejami, energijo in javno podporo. Čez nekaj mesecev ali naslednje leto sledi zaprtje. Nato nov razpis. Nato novi obrazi. In znova ista zgodba.

Zdaj je znan že nov najemnik. A vprašanje, ki bi si ga morali postaviti vsi – ne le bodoči gostinec – je preprosto: zakaj bi tokrat uspelo, če doslej ni uspelo nikomur? In to niti ne majhnim, ne neizkušenim, ne lokalno nepomembnim imenom.

Zadnji primer, kavarna Mistika, je to vprašanje znova potisnil v ospredje. Najemnika sta ob zaprtju objavila čustven in dolg zapis, poln razočaranja, simbolike, tudi očitkov.

Toda če odmislimo metafore in osebna razočaranja, ostane bistvo: nekaj tam sistemsko ne deluje.

Ne gre več za to, ali je bila Mistika dobra ali slaba kavarna. Gre za vprašanje, zakaj se to dogaja v okviru javne kulturne ustanove in koliko svobode ima najemnik, da razvije lastno vsebino, identiteto in privabi goste.

Vsaka ambicioznejša vsebina bo za nekoga “preveč”. Vsak poskus preseganja rutine bo moteč. Vsak uspeh bo razumljen kot grožnja.

Posebej zaskrbljujoče pa je nekaj drugega: občutek, da se odgovornost za neuspeh vedno znova prelaga na posamezne najemnike. Enkrat so krivi oni, drugič ponudba, tretjič “ljudje”. Nikoli pa se ne vprašamo, ali so pogoji sploh realni, ali je okolje spodbudno in ali obstaja jasna, javno povedana pričakovana vloga kavarne v kulturnem domu.

Če se najemniki menjajo kot na tekočem traku, potem problem skoraj zagotovo ni (samo) v njih.