Ne moreš graditi muzeja strpnosti, če v praksi povzročaš nestrpnost

Ta tema si zasluži dolgo kolumno, dolgo, kolikor je strpnost pri nas kratka, kratkega veka, kratke pameti in, ko jo človek najbolj potrebuje, praviloma tudi kratkega roka trajanja, ampak ker tudi sam ne maram predolgih kolumn, bom poskušal biti strpen vsaj do bralcev.

Med načrti, ki jih te dni napovedujejo za Mursko Soboto, je tudi muzej strpnosti. Najprej sem debelo pogledal, nato pa bruhnil v smeh. Priznam, glasno in iskreno. Za hip sem celo pomislil, da gre za pomoto in da bi moralo pisati muzej (ne)strpnosti, ker bi bilo to skorajda bolj pošteno.

In potem sem prebral še uradno razlago: sobivanje, različnost, družbene spremembe, nacionalni projekt, ena ključnih kulturnih in turističnih točk v regiji. V času, ko v lokalnem časopisju skoraj tedensko prebiram o madžarizaciji in o madžarskem jeziku, ki si drzne stopiti iz ograde dvojezičnosti, je muzej strpnosti svojevrstna burleska. Toliko bolj zato, ker se vse skupaj odvija tudi v prostorih, ki naj bi bili zavetje za jezike, kjer naj bi ljudem širili obzorja, človek pa bi pričakoval vsaj nekaj širine, veliko razumevanja, še več znanja in odpornosti proti ozkoglednosti. Pa žal ni tako. Kar povprašajte vrle varuhe slovenske besede, brez katerih bi že vsi magyarul beszélni.

Ker pri nas je s strpnostjo pač tako: najbolje uspeva v strategijah, v razpisih cveti, v predstavitvah se blešči, ko pa stopi iz dokumenta v življenje, se nenadoma skrči, postane občutljiva in moteča, zahteva pojasnila, terja meje in sproža nelagodje. Zato bo strpnost ostala v imenu, nestrpnost pa v praksi.

Poleg klasičnih primerkov nestrpnosti do vsega nacionalnega in mavrično barvitega bi moral imeti muzej svojo posebno sobo tudi za lokalno časopisje, kjer bi bilo smiselno zbirati članke, v katerih se iz suma dela metoda, iz razlike problem in iz predsodka skoraj javna dolžnost; pravi etnografski material, dragocen zapis duha časa.

V prvem razstavnem prostoru bi morala biti interaktivna instalacija Nimamo nič proti, ampak … Obiskovalec bi pritisnil na gumb in zaslišal znane stavke našega časa: saj nimamo nič proti Madžarom, Romom, Judom, Muslimanom … Tarče se menjajo, stavek ostaja. Baterije bi bilo treba redno menjavati, ker bi bila instalacija zagotovo sila popularna.

Pa na kratko o res pravi, ne preveč izvirni, a vsekakor zelo aktualni nestrpnosti, ki jo je v javni prostor katapultiralo nekaj, kar samo po sebi ni bilo ne grožnja ne napad ne zarota, temveč kvečjemu besedilo, premislek, izhodišče, a je očitno zadostovalo, saj je bilo iz tega mogoče brez posebnega napora narediti skoraj vse: sum, nelagodje, zgodbo, opozorilo, moralno paniko in nazadnje še priročno kuliso, za katero so se lahko vsi pravi ljudje pravočasno zgrozili, kot da je bilo že od začetka jasno, da ne gre za razpravo, ampak za nevarnost.

Nič drugače ni s prisotnostjo vogrske rejči v MS, le da je tam jezik nekoliko bolj polikan: načelo samo po sebi nikoli ni problem, problem je vedno samo praksa, toda ko dovolj dolgo premikaš mejo sprejemljivega, se nekega dne zgodi, da za določen jezik skoraj nikjer več ni pravega trenutka, še manj pa prostora zunaj ograde, seveda dvojezične, tiste z dvema jezikoma.

Podobno poučna bi bila tudi romska soba, kjer se o ljudeh najpogosteje govori skozi sredstva, naselja, programe, urejanje, dolžnosti, modele sobivanja in meje potrpežljivosti, veliko redkeje pa o posameznikih in človeškem dostojanstvu brez podnapisa “vendar”. In temu naj bi rekli realnost, ne predsodek.

Ironija ni v tem, da smo nestrpni, ker to ni nič novega, ampak v tem, da bi bili ob tem radi še zadovoljni sami s sabo: pokroviteljsko strpni, medtem ko drugim merimo prostor, in odprti za drugačnost predvsem takrat, ko gre zgolj za navidezno prisotnost, ne pa enakovredno navzočnost.

Naj se kar zgradi ta muzej. A v preddverju naj se namesti tudi ogledalo, veliko, pošteno ogledalo, da bi se vsak obiskovalec na izhodu pogledal v svoj odsev in se vprašal nekaj zelo pomembnega: sem res strpen ali pa sem strpen le, dokler drugi ostaja tam, kamor sem ga postavil, in od mene ne zahteva, da mu priznam prostor, ki mu ga nisem namenil?

Zato ja: muzej nestrpnosti. Pardon. Muzej strpnosti. STRPNOSTI. Ne zato, ker bi strpnost med nami tako cvetela, da bi jo bilo treba slaviti, ampak zato, ker je očitno že postala eksponat, nekaj, o čemer radi govorimo, precej redkeje pa to tudi živimo.

Iz tega ne morem povsem izvzeti niti našega kraja, a to opažanje bom raje povzel po vogrsko, ker se včasih resnice najlepše povedo v jeziku, ki ga kdo najraje ne bi slišal: saj nimamo nič proti nikomur. Senkit nem utállok, de … Dokler se vsak drži svojega   odmerjenega kosa zemlje in guča.

Sokat lehetne erről mondani, ugye?