Internet tudi ubija, mar ne?
Ko beremo o prometnih nesrečah, nasilju ali drugih tragedijah, običajno iščemo konkretnega povzročitelja. Nekoga, ki je pritisnil na plin, zamahnil s pestjo ali sprejel usodno odločitev. Veliko težje pa je prepoznati odgovornost, ko se tragedija začne s tipkovnico in zaslonom.
V zadnjih dneh je Slovenijo pretresla zgodba, ki je ponovno odprla vprašanje sovražnega govora, spletnega nadlegovanja in javnega linča. Ne glede na to, kako kdo razume podrobnosti primera, ostaja neprijetno dejstvo: družbena omrežja so postala prostor, kjer lahko posameznika v nekaj urah spremenijo v tarčo množice.
Najlažje je napisati žalitev pod lažnim imenom. Najlažje je deliti govorice, namigovanja in obtožbe, ne da bi za to nosili kakršne koli posledice. Težje pa je pomisliti, da na drugi strani zaslona sedi človek iz mesa in krvi. Človek z družino, prijatelji, strahovi in težavami.
Včasih se zdi, da smo kot družba izgubili občutek za mejo. Kritika je nujna in dobrodošla. Demokracija brez kritike ne obstaja. Toda med kritiko in poniževanjem je velika razlika. Med argumentom in žaljivko je velika razlika. Med političnim nasprotovanjem in organiziranim blatenjem je velika razlika.
Tudi v našem okolju lahko spremljamo anonimni profil na Fb (za katerega pa zelo dobro vemo komu pripada in čigave interese služi) , katerih edini namen je napadanje drugače mislečih. Ne ponujajo rešitev, ne odpirajo razprave in ne gradijo skupnosti. Njihovo gorivo so posmehovanje, diskreditacije in sovraštvo.
Največja težava pri tem pa je, da se takšnega početja pogosto ne jemlje resno. Saj so »samo komentarji«. Saj je »samo Facebook«. Saj je »samo internet«.
Toda internet že dolgo ni več nekaj ločenega od resničnega življenja. Kar se zgodi na spletu, se prenese med ljudi, v družine, na delovna mesta in v lokalne skupnosti. Besede puščajo posledice, tudi kadar so zapisane na zaslonu.
Kajti za vsakim profilom stoji človek. In včasih je cena sovraštva veliko višja, kot smo pripravljeni priznati.
Internet tudi ubija. Mar ne?