Številna udeležba na pohodu ” Po poteh graničarjev”
Preteklo nedeljo so v skupni organizaciji Turistično društvo Pálinka, Kulturno društvo Zala György Pince in Planinsko društvo Lendava že tretjič uspešno izvedli pohod z naslovom »Pohod po poteh graničarjev«.
Po načrtovani trasi je pot pohodnike vodila ob mejnih kamnih na slovensko-madžarski zeleni meji, ki so jo vse do leta 1991 varovali vojaki JLA. Obmejno območje je bilo takrat strogo nadzorovano, zanj pa so skrbeli tako imenovani graničarji, ki so redno patruljirali ob mejnih kamnih. Prav po teh poteh so se tokrat podali tudi udeleženci pohoda. Gre za območje, kjer je nekoč potekala zloglasna Železna zavesa.
»Iron Curtain« oziroma Železna zavesa (madžarsko Vasfüggöny) je politični izraz za simbolično, ideološko in delno fizično mejo, ki je v času hladne vojne razdelila Evropo na dva dela: na kapitalistične zahodne države, povezane v zvezo Nato, ter na socialistične vzhodne države, združene v Varšavski pakt. Poleg ideološke ločnice je predstavljala tudi gospodarsko, jezikovno in kulturno pregrado.
Socialistična federativna republika Jugoslavija je bila na socialistični strani železne zavese dejansko le do leta 1948, ko je prišlo do spora s Sovjetsko zvezo – t. i. spora Informbiro med Stalinom in Titom. Po tem obdobju so se jugoslovanske meje proti zahodnim sosedam postopno vse bolj odpirale. V času zaostrenih odnosov s Stalinom pa so se meje železne zavese proti Jugoslaviji močno utrdile; na jugoslovansko-madžarski meji so bile postavljene protipehotne mine, okrepljene so bile vojaške straže, prihajalo je tudi do strelskih obračunov med mejnima vojskama.
Z razpadom vzhodnega bloka v 90. letih prejšnjega stoletja se je razblinila tudi strogo varovana železna zavesa. Desetletje pozneje sta Slovenija in Madžarska vstopili v Evropsko unijo, decembra 2007 pa še v schengensko območje – meje so padle.
Pohod se je pričel nekaj čez 9. uro pred vaškim domom v Pincah, nedaleč od nekdanjega mednarodnega mejnega prehoda. Vreme je bilo izjemno primerno za hojo, gozdne poti pa so bile že dovolj suhe. Pohoda se je udeležilo približno šestdeset pohodnikov.
Trasa je vodila ob mejnih kamnih na vrh goric nad Pincami, Dolino, Čentibo in Dolgovaškimi goricami ter ves čas sledila državni meji. Pot je precej zahtevna, saj se nenehno vzpenja in spušča, višinski metri pa se hitro nabirajo. Ves čas poteka po gozdnih poteh, kar daje pohodu poseben čar.
Med potjo so si udeleženci ogledali zapuščene bunkerje in prisluhnili zgodbam iz časov železne zavese. Prva daljša postojanka je bila nad čentibskimi goricami pri cesti, ki povezuje Madžarsko preko Piramide do Vinariuma. Tam so se pohodniki okrepčali z malico in napitki ter si nabrali novih moči za nadaljevanje poti.
Sledil je spust ob mejnih kamnih v smeri Dolge vasi, kjer stoji še en zapuščen bunker – ostanek JLA. Pohod se je zaključil v Dolgi vasi. Udeleženci so prehodili približno 14 kilometrov in premagali dobrih 324 metrov višinske razlike.
Pohodniki so bili ves čas dobre volje, nasmejanih obrazov in polni energije, k čemur sta pripomogli dobra družba in sproščen tempo hoje.
Za zaključek velja poudariti, da imajo tovrstni pohodi veliko širši pomen od same rekreacije in druženja. Ohranjanje zgodovine obmejnih krajev je ključno za razumevanje preteklosti prostora, ki je desetletja živel z mejo – najprej kot strogo varovano ločnico, danes pa kot simbol povezovanja. Zgodbe o graničarjih, bunkerjih in življenju ob železni zavesi niso le del kolektivnega spomina starejših generacij, temveč dragocena dediščina, ki jo je treba približati tudi mlajšim.
S skrbnim ohranjanjem in interpretacijo teh vsebin se krepi zavest o zgodovinski identiteti kraja ter spoštovanje do časa, ki je zaznamoval ljudi na obeh straneh meje. Prav takšni dogodki omogočajo, da se zgodovina ne izgubi, temveč postane doživeta in razumljiva.
Hkrati pa ima ta dediščina tudi pomemben potencial za razvoj kakovostnega turističnega produkta. Tematske poti ob nekdanji železni zavesi, pripovedovanje avtentičnih zgodb ter povezovanje naravne in kulturne dediščine ustvarjajo edinstveno ponudbo, ki lahko pritegne obiskovalce od blizu in daleč. Obmejni prostor tako iz nekdanje ločnice postaja prostor srečevanja, sodelovanja in skupne prihodnosti – kar je morda najlepše sporočilo tovrstnih dogodkov za prihodnje generacije.
