Od kulture h kultu: senčne strani kulturnega prostora

Po prvem razmisleku o kulturi – o tem, kaj naj bi bila in kaj ne sme postati – se z nekajdnevno distanco odpira tudi manj udobno vprašanje: kaj kultura v resnici tudi je, kadar odpovejo vsi mehanizmi samorefleksije.

Ta zapis je nadaljevanje prejšnjega. Ne ukvarja se z idealom, temveč z realnostjo, o kateri se redko govori.

Kultura ima vedno dve plati deklarativno in dejansko. Prvo radi razglašamo, o drugi praviloma molčimo. Radi verjamemo, da je kulturni prostor sam po sebi etičen, da ustvarjalnost pomeni tudi človeško zrelost, da nagrade, priznanja in ugled avtomatično pomenijo kulturo. To prepričanje je všečno, a napačno. Kultura ni imuna na zlorabo moči, prav nasprotno. Ker je obdana s simbolnim kapitalom, je zanjo zloraba pogosto manj vidna in lažje jo je opravičevati. V kulturnem prostoru se je utrdila nevarna logika, da dosežki nadomeščajo odgovornosti in da nagrada nadomesti presojo, ime ustvarjalca pa preglasi dejstva.

Če je nekdo nagrajen, je »kulturen«, če je uveljavljen, je »elita«. Če ima status, so vprašanja neprimerna, a nagrade potrjujejo delo, ne ravnanj. Uveljavljenost potrjuje opus, ne značaja. Kultura, ki tega ne loči, ni visoka, je kastna.

Najbolj boleč del te slike je, da izključevanja ne izvajajo samo oblastniki, izvajajo ga tudi kulturniki sami. Tisti, ki bi morali biti prvi branik kritične misli, se pogosto postavijo v vlogo razsodnikov: kdo sodi zraven, kdo je »pravi«, kdo je moteč. Namesto razprave pridejo etikete. Namesto argumentov molk. To ni obramba kulture. To je obramba položajev.

Zavajanje je pri tem postalo sprejemljivo sredstvo, poenostavljene trditve se ponavljajo kot dejstva, neresnice se utrjujejo z avtoriteto govorca. Osnovni premisleki – da noben jezik ni manj vreden, da nestrinjanje ni sovražnost, da vprašanje ni napad – odpadejo, kadar ogrozijo status. Kdor na to opozori, postane problem. Ne zaradi vsebine, ampak zato, ker moti ravnotežje moči.

Tu bi morali poseči mediji in razčistiti pojme ter ločiti dejstva od interpretacij, postaviti vprašanja tudi tam, kjer so neprijetna. A prepogosto se zgodi nasprotno. Mediji prevzamejo jezik kulturne elite, ponavljajo oznake brez preverjanja, dajejo prostor diskreditacijam brez konteksta. S tem ne poročajo več o kulturi, temveč postanejo del njenega problema.

Ko kulturniki in mediji skupaj odpovejo, se zgodi nekaj nevarnega: degradacija postane normalna. Ni več šokantna, še manj problematična, ker postane del vsakdanjega govora. In kultura se ne razgradi z velikim konfliktom, temveč z izgubo občutljivosti, postane le odsev prevelikih egov, podobno kot Narcis, ki se je zaljubil sam vase.

To ni teoretičen problem, to je zelo konkretna izkušnja, ko se ne napada tvojega dela, ampak tvojo držo. Ne tvojih argumentov, ampak tvojo pravico do vprašanja. Ko ugotoviš, da te ne diskreditirajo zaradi napak, temveč zaradi vztrajanja pri integriteti. Takrat razumeš, da ne gre za posamezen spor, ampak za sistem.

V takem okolju se pritisk ne izvaja z ukazi, temveč z ustvarjenim ozračjem, z namigi in z molkom. Z obračanjem pogleda stran. Z bombastičnimi naslovi v medijih, ki jih prav tako vodi lastna agenda, ali pa zgolj dajejo prostor svojim (pre)glasnim pajdašem. To ni več novinarstvo, temveč politično-kulturni obračun v izrazito pristranskem okolju, kjer se vsi pretvarjajo, da se to sploh ne dogaja, ker nihče ne želi posegati v stvari, da ne bi še sam postal tarča. Tako se posamezniki začnejo umikati. Ne zato, ker ne bi imeli prav, ampak ker vedo, kako visoka je cena vztrajanja. To ni osebna šibkost. To je naučen odziv.

Zakaj se o tem ne govori? Ker je neprijetno, ker načenja uveljavljene mite in ker zahteva, da kultura pogleda vase. In ker bi bilo potem treba priznati, da kulturni prostor ni zgolj žrtev zunanjih pritiskov, ampak tudi soudeleženec lastnega razkroja.

Kultura brez samorefleksije ni kultura. Kulturna elita brez odgovornosti ni elita. Mediji brez razjasnjevanja niso varuhi javnosti. Ko odpovejo vsi trije – oblast, kultura in mediji – kultura ne izgine z glasnim pokom. Izgine z razpadom pomena.

In takrat vprašanje ni več, kdo ima prav. Vprašanje je, kdo sploh še varuje prostor, v katerem je resnico še mogoče povedati. Če kultura noče postati kult, bo morala najprej prenesti pogled vase.

To niso razmisleki od daleč – so posledica tega, da v nekem trenutku ugotoviš, da vprašanja niso več zaželena, ravno zato, ker so nujna.

In kar se danes razglaša za kulturno elito, pogosto ne zdrži niti pogleda onkraj lastne podobe.