DAN KULTURE NI KULT URA

Ta kolumna ni lahkotno branje.
Ne potrjuje. Ne tolaži. Ne pusti pri miru.
Zahteva soočenje – najprej s samimi seboj.
In prav zato je napisana v čast Dnevu kulture.

Kultura ni to, kar razglasimo. Ni to, kar obesimo na zid. Ni to, kar se zgodi ob določeni uri. Kultura je način, kako ravnamo z močjo, kako govorimo z ljudmi.
Kako prenašamo vprašanja, kako se odzovemo, ko nam kdo ni všeč. Ta zapis ni v čast kult uri.
Je v čast kulturi kot vrednoti – neprijetni, zahtevni, neudobni. Kult uri, ki je hkrati tudi diagnoza: kultura se je v Lendavi skrčila na odmerjen čas, na dovoljeno uro, na kontroliran pojav.
Znotraj te ure je vse v redu, zunaj nje postane problem. Kultura ni ena ura v KKC ali na lendavskem gradu.
Kultura je odnos.
Zakaj ljudje čutijo, da “nič ne štima”, ni skrivnost.
Ne gre za pomanjkanje dogodkov. Gre za kulturno klimo, ki je v zadnjih letih postala trda, hierarhična in kaznovalna. Ponižujoč slog ni več izjema. Postal je praksa.
Na sejah, v javnih nastopih, v na pol-javnih izjavah se je uveljavil odnos, v katerem kritiki niso sogovorniki, ampak tarče, vprašanja niso del razprave, ampak izziv avtoriteti, nestrinjanje pa ni legitimno, ampak moteče. Namesto odgovorov sledi posmeh.
Namesto argumentov osebne oznake. Namesto razprave ponižanje sogovornika.
To ni temperament.
To je način vladanja.
Kritika se v Lendavi sistematično ne obravnava vsebinsko, temveč motivacijsko.
Ni pomembno, kaj kdo reče. Pomembno je, zakaj naj bi to rekel. Vsako vprašanje se hitro prevede v škodovanje občini, rušenje projektov ali nagajanje. Ko oblast ne razpravlja o vsebini, začne obračunavati z ljudmi.
To je zanesljiv znak nekulturnega političnega prostora.
Posebno poglavje je prikriti PR-aparat. Neuraden, a zelo prepoznaven. Na družbenih omrežjih obstajajo skupine in profili, kjer se osebno obračunava s kritiki, diskreditira posameznike in ustvarja vtis “ljudske jeze”, ki je vedno usklajena z oblastjo. Ti napadi niso skrbno premišljeni argumenti. So žaljivi, selektivni, usmerjeni v utišanje. Tak mehanizem omogoča oblastnikom, da ostanejo formalno “nad tem”, medtem ko se umazano delo opravi drugje.
To ni dialog.
To je linč z nasmehom. Posledice so vidne. Ne v prepovedih, ampak v tišini. Ljudje dvakrat premislijo, preden spregovorijo. Ustvarjalci se držijo tistega, kar jim je ukazano, da smejo.
Kritični glasovi se umikajo, ne ker ne bi obstajali, ampak ker nočejo biti tarče.
Kultura v takem okolju ne izgine.
Osiromaši se.
Postane sterilna, predvidljiva, dekorativna.
Deluje po urniku.
Po urniku. Kult ure.

Če se ozremo v obdobje pred letom 2018, razlika ni v idealnosti, temveč v drži. Takrat je kultura pomenila proces. Dopuščala je razhajanja, prenesla je konflikt idej. Bila je več kot ritual. Obstajala je ambicija, da kultura preseže lokalno rutino. Da je prostor misli, ne le oder.
Danes je ta prostor bistveno ožji. Danes imamo nekaj drugega. Kult osebnosti.
Kult prevelikih ambicij.
Kult majhnih zmožnosti.
Kult omejene funkcionalne ustreznosti. To niso žaljivke.
To so opisi vzorcev, ki nastanejo, ko se moč združi z nezmožnostjo razumevanja kompleksnosti. Kult osebnosti vznikne tam, kjer oblast ne prenese razhajanja.
Kult prevelikih ambicij tam, kjer želje močno presegajo zmožnost refleksije.
Kult majhnih zmožnosti tam, kjer se zahtevne vsebine poenostavljajo do praznine.
Kult omejene funkcionalne ustreznosti pa tam, kjer nosilec funkcije ne zmore nalog, ki jih funkcija zahteva – ne tehnično, temveč miselno in kulturno. V takem okolju kultura ne izgine.
Postane orodje.
Dekor.
Potrditev ega.
Dogodki so dovoljeni.
Vprašanja niso.
Aplavz je zaželen.
Dvom je kaznovan.
To ni kultura skupnosti.
To je kultura kulta. Kult ura ni nedolžna domislica. Je simptom.
Ko se kultura uporablja za potrjevanje ene resnice, ene interpretacije, ene avtoritete, se spremeni v kult. Kult ne mara vprašanj. Ne mara ironije. Ne mara kompleksnosti.
Ne mara pametnejših od sebe.
In kultura brez teh lastnosti ne more obstajati.
Nikjer. Na nobeni ravni. Vsem skupaj želim lep kult urni praznik.
Naj živi duh, ki se ne ukloni kultu – le ta je vreden imena kultura.