Možakar, ki smo ga vsi poznali: Lajoš David – Babati

Zagotovo se še marsikateri Lendavčan in prebivalec okoliških vasi, rojen pred osemdesetimi leti prejšnjega stoletja, spominja starejšega moža, ki smo ga pogosto srečevali bodisi v mestu bodisi po vaseh v okolici. Vedno je hodil peš. Imenovali smo ga Babati, njegovo pravo ime pa je bilo Lajoš David. Na vzdevek se je odzival različno – včasih z nasmehom, drugič z nejevoljo, odvisno od tega, kdo ga je nagovoril.

To je zgodba njegovega življenja.

Lajoš David se je rodil 13. maja 1924 v Varaždinu kot nezakonski otrok. Oče je bil železničar, mati pa služkinja pri številni železničarski družini. Prvih pet let je preživel pri sorodnikih v Petišovcih, saj ga materina družina ni sprejela. Leta 1929 se je mati ponovno poročila in Lajoš se je z njo preselil v Dolgo vas, k očimu Babatiju – po njem je kasneje dobil tudi vzdevek, pod katerim je ostal znan vse življenje. V Dolgi vasi se je rodil še polbrat Feri, ki se je kasneje preselil v Požego na Hrvaškem.

Kot mladenič se je Babati odpravil v tujino s trebuhom za kruhom. Najprej ga je pot vodila v Avstrijo, kjer je v kraju Bruck an der Mur delal kot gradbinec, v Gradcu pri asfaltnem podjetju, kasneje pa v Dornbirnu v tekstilni tovarni. Leta 1970 se je preselil v Švico, kjer je štiri leta delal na kmetiji. V tem času se je dobro naučil nemškega jezika. Po vrnitvi domov se je naselil v Čentibi in si s prihranjenim denarjem kupil majhno sobico v hiši z vaško trgovino. Pokojnine iz tujine nikoli ni prejemal – najverjetneje zato, ker je delal brez uradne prijave. Z denarjem mu življenje ni bilo naklonjeno.

Hoja je zaznamovala njegovo življenje. Pešačil je med Čentibo in Lendavo ter skoraj do vsake vasi v okolici. Obiskoval je proščenja, koline, pogrebe … Na pogrebih je pogosto nosil križ in si s tem prislužil kakšen dinar. Ljudje so ga imeli radi. Ženskam je na poti vedno namenil lepo besedo in jim podaril cvet, ki ga je utrgal ob cesti. Med hojo je pel, žvižgal, pozdravljal mimoidoče, jih nagovoril s kakšno hudomušno pripombo ali delil kratko življenjsko modrost.

Starejši poslušalci Radia Murska Sobota se ga spominjajo tudi po žvižganju, s katerim se je nekoč začenjala madžarska radijska oddaja. V poznejših letih je zime preživljal v domu za starejše občane v Lendavi, a tudi tam ni našel pravega miru – njegov nemirni, nomadski duh ga je vedno znova vabil med ljudi. Poleti se je vračal v Čentibo, v svojo skromno sobico, kjer se je počutil najbolj doma.

Tako je bilo vse do leta 2001, ko je v Čentibi tragično umrl v prometni nesreči.

Babati – Lajoš David – je bil eden tistih ljudi, ki jih kraj ne pozabi. In prav zato se ga še danes radi spominjamo.