Királyev kip zdaj služi kot ozadje plastični ljubezni

Ko umetnost sreča turistično estetiko

Ko se peljete proti staremu mestemu jedru, vas pozdravi napis »I ♥ Lendava«. Lepo. Preprosto. Brez okusa.

Barviti turistični artefakt, ki je nekje med reklamnim panojem in Instagram kuliso iz devetdesetih let prejšnega stoletja, se bohoti na krožišču pred vstopom v mesto. A ob njem ne stoji kateri koli betonski kip – temveč delo našega domačina, umetnika Ferenca Királya. Kip, ki nosi umetniško sporočilo, zdaj nemočno kuka izza plastičnega srca, kot da se opravičuje, da je tam. Skulptura je postavljena v vlogo dekorja v samopromocijski instalaciji, katere vrednost bi še razumeli – če bi stala v lunaparku.

Idejo za postavitev je jasno dal župan Janez Magyar. Ker kdo drug, če ne nekdo, ki verjame, da se ljubezen do mesta meri v fontih in plastičnih črkah? Kot da ne bi mogli Lendave ljubiti z bolj inteligentno gesto – z urejenim mestnim jedrom, kulturnimi programi, podporo umetnikom… ali pa, bog ne daj, s spoštovanjem do drugače mislečih.

A pustimo srce in pojdimo dalje.

Nedaleč stran, pri mestni knjižnici, nas pričaka betonski spomenik osamosvojitvi. Njegova oblika? Tankovska ovira. Vojaški simbol v urbanem okolju, ki naj bi v nas vzbudil domoljubje, a predvsem vzbudi vprašanje: ali se Lendava pripravljena na invazijo? Morda nas čaka invazija iz Madžarske ali Hrvaške? Ali pa je ta betonska gmota rezultat invazije idejne praznine.

Ker podobne spomenike – dobesedno iste – že imamo: eno tankovsko oviro v Dolgi vasi, drugo pri Petišovskem mejnem prehodu. Mesto s tremi protitankovskimi blokadami že bolj spominja na območje konflikta, ki tudi je, če smo iskereni, kot na mesto kulture, turizma in vina. Bi ne bilo bolj smiselno postaviti spomenik dialogu? Mestu mnogih kultur? Ali pa vsaj spomenik osamosvojitvi, ki ni glomazna tankovska ovira?

In medtem ko gre denar za takšne “urbane” intervencije, potniki z avtobusi v Lendavi še vedno čakajo na svoj prevoz na prostem – brez nadstreška, brez zavetja, sanitarij, brez osnovnega spoštovanja.V pripeki, dežju, v mrazu ali snegu. Kdo pa še rabi avtobusno postajo, če imamo srček na krožišču?

Lendava si zasluži več kot betonske simbole in črke s srčki. Zasluži si spoštovanje do lastne zgodovine, umetnosti in identitete. Mesto ne postane ljubljeno s tem, da ga vzljubimo v Arial Bold fontu – temveč s tem, da ga gradimo, negujemo in se nenazadnje tudi v mestu medsebojno spoštujemo.

FacebookTwitterPinterestWhatsAppEmailNatisni