Lendava ni tvoja, Janez!

Župan Janez Magyar vodi občino kot osebni fevd. Kritike zatira, zvestobo nagrajuje, dialog pa nadomešča zmerljivkami. Občina je razklana – kimavci napredujejo, pogumni so tarča. Vsi drugi – molčijo.

Lendava ni podjetje. Ni zasebna firma. Je skupnost ljudi, mnenj, pobud, potreb in dialoga. A pod vodstvom Janeza Magyarja tega skoraj ni več.

V naši občini danes vlada klavstrofobična klima – strah, molk in razdvojenost. Na eni strani imamo krog zvestih »kimavcev«, ki za lastno korist – stolček, funkcijo, razpis – podpirajo vsak županov manever. Ne glede na to, kako škodljiv ali primitiven je. Na drugi strani pa vlada tišina. Tri podžupanske figure – brez glasu. »Neodvisni« svetniki – brez mnenja. Svetnik iz liste kandidat za župana – popolnoma tih. Kdo jim je odvzel glas? Interes? Strah? Udobje?

Vsak, ki si upa misliti z lastno glavo, je označen kot problem. Kot motnja. Kot »prazna flaša« – kot je Janez Magyar poimenoval poslanca in svetnika Dejana Suča na zadnji seji občinskega sveta. Suč si je namreč drznil postaviti nekaj povsem legitimnih, čeprav zanj očitno bolečih vprašanj. Odgovor? Zmerljivke. Žaljiv in nedostojen odziv iz ust nekoga, ki bi moral občino predstavljati z dostojanstvom.

A to še ni vse.

Pred dnevi je Suč na Facebooku objavil lanskoletni govor iz državnega zbora, v katerem je zagovarjal pomen dvojezične knjižnice v Lendavi in zaprosil za dodatna sredstva. Ob tem je z veseljem delil novico, da je knjižnica nato prejela 40.000 evrov državne pomoči.

Namesto skupne hvaležnosti – udarec nazaj. Na uradni občinski Facebook strani, ki bi morala biti prostor za obveščanje občanov, se je pojavila objava, ki si v celoti pripisuje zasluge občinski upravi. Z dodatkom:

»Na Občini Lendava smo ponosni, da se z uspešnim pridobivanjem sredstev, ki ga izvaja naša občina identificirajo tudi drug!«

To ni samo cinično. Je strupeno. Je zgovoren simptom politike, ki ne prenese, da bi še kdo drug naredil nekaj dobrega. Ki ne prenese delitve zaslug. Ki raje napade, kot sodeluje.

Ampak ali ni pri skupnih zadevah, kot je knjižnica, pomembneje da nekaj dobimo, kot kdo je zaslužen? Če nekdo pomaga skupnosti – naj bo iz občinske uprave ali parlamenta – je to dobro za vse. A v Lendavi se ta logika ne prime. Tu šteje le to, kdo si, komu si zvest in koga hvališ.

Občina je razklana. Pod pritiskom. In prav zato je danes pomembneje kot kdajkoli prej reči:
Občina pripada ljudem. Ne enemu človeku.Ne molku. Ne strahu. Ne funkcijam.

Dovolj je!