Pirova zmaga?

Ob branju interpretacije razsodbe Novinarskega častnega razsodišča, ki jo je objavil urednik portala Lendavainfo.com, in ob spremljanju njegovega vedenja na družbenih omrežjih, kjer javno izziva šolo in se posmehuje njenemu odzivu (oz. kot on to razume: neodzivu), se nehote postavlja vprašanje o standardih novinarskega dela. Takšno ravnanje namreč ne potrjuje profesionalnosti, temveč prej nasprotno – samo dodatno potrjuje prav tisto, na kar je razsodba opozorila: etično spornost ravnanja urednika.
Težko je razumeti, kako je mogoče razsodbo, v kateri je jasno zapisano, da je bila objava fotografij dijakov kljub njihovi izraženi volji, da tega ne želijo, etično sporna in brez velikega javnega interesa, predstaviti kot veliko zmago. Zato se upravičeno postavlja vprašanje: ali gre res za zmago – ali pa za klasičen primer Pirove zmage?

Razsodba namreč ni povedala tistega, kar je zakamuflirano z naslovom članka in osebno interpretacijo urednika. Novinarsko častno razsodišče je sicer ugotovilo, da kršitev novinarskega kodeksa ni bila dokazana, hkrati pa je jasno zapisalo dve bistveni stvari: da je bila objava fotografij dijakov etično sporna in da za takšno objavo ni bilo velikega javnega interesa.
Prav zato se ob branju članka pojavi tudi vprašanje o »blamaži«, ki jo omenja njegov naslov. Kdo se v tej zgodbi pravzaprav blamira? Šola, ki je opozorila na etično spornost objave fotografij dijakov in poskušala zaščititi njihovo zasebnost? Ali novinar, ki razsodbo, v kateri je njegovo ravnanje označeno kot etično sporno, predstavlja kot svojo zmago?

Če bi šola o takšnih ravnanjih molčala, bi bila to zanjo blamaža. Dolžnost šole je namreč zaščita dijakov ter opozarjanje na primere, ko se posega v njihovo zasebnost in dostojanstvo.
Blamaža in etično sporno ravnanje je, kadar se urednik sistematično spravlja prav na eno šolo ter njeno vodstvo in pri tem vztrajno prezre dejstva o njenem delu in uspehih. Takšno ravnanje prej kaže na osebno motivirano poročanje kot na objektivno in profesionalno novinarsko delo.
Ob tem se upravičeno postavlja tudi vprašanje, na katero »predhodno blamažo« pravzaprav namiguje naslov članka. Iz poročanja številnih drugih medijev in javno dostopnih podatkov je namreč razvidno povsem drugačno stanje: šola je v zadnjih letih povečala število dijakov, razširila izobraževalne programe ter dosegla vrsto uspehov. Dijaki dosegajo odlične rezultate na različnih tekmovanjih iz znanja, v debati, na maturi in zaključnem izpitu, šola pa je za svoje delo prejela tudi priznanje Blaža Kumerdeja. Za takšne rezultate so zaslužni tako vodstvo šole kot učiteljski kolektiv. Prav zato še toliko bolj preseneča, da je glas, ki šolo vztrajno predstavlja v negativni luči, pravzaprav omejen na en sam medij.
Če pa ima avtor članka z besedo »blamaža« v mislih to, da šola že dalj časa opozarja pristojne institucije na neprimerno ravnanje urednika, vendar se te na takšna opozorila ne odzivajo, se upravičeno odpira širše vprašanje o mejah takšnega ravnanja. Prav takšna neodzivnost lahko kaže tudi na zaskrbljujočo krizo vrednot v javnem prostoru.

Če se vrnemo na začetek te zgodbe in se vprašamo, zakaj je sploh prišlo do tega, ter nato pogledamo njen konec, se postavlja še eno vprašanje: ali je res zmaga to, da danes lendavski maturanti plešejo v šolski dvorani v Puconcih, medtem ko maturanti po vsej Sloveniji svoje plese še vedno organizirajo tam, kjer so jih organizirali že vrsto let? Je res zmaga to, da zaradi osebnih vzvodov in prijav šole posledice nosijo dijaki in njihovi starši?
V zvezi s to zadevo se odpira tudi več širših vprašanj. Ali je res smiselno, da se zaradi načina oddajanja šolskih prostorov v uporabo omejujejo prireditve, kot so maturantski plesi, zlasti v okoljih, kjer preprosto ni velikih dvoran za takšne dogodke? Ali je smiselno, da se zaradi takšnih zapletov tradicionalna prireditev maturantov seli desetine kilometrov stran iz domačega okolja v drugo šolsko dvorano, ki jo oddaja v najem občina? In ali res verjamemo, da se prav s prirejanjem maturantskih plesov spodbuja pitje alkohola?

Maturantski ples je za dijake predvsem simbol zaključka šolanja – trenutek ponosa in veselja, ki ga skupaj doživijo dijaki, starši in učitelji. Da pa se nekateri ne zavedajo, da to ni javna prireditev, temveč prireditev, na katero se vstopa z vstopnico, ki jo plačajo starši in donatorji, in da se tam ne znajo primerno obnašati, je dovolj žalostno za vsakega obiskovalca – tudi za novinarja.
Zato se ob vsem tem znova vračamo k začetnemu vprašanju: ali je to res zmaga?
Pirova zmaga je zmaga, ki je dosežena za takšno ceno, da na koncu izgubi svoj smisel. Če je cena takšne »zmage« nezadovoljstvo dijakov in staršev, nepotrebni konflikti v lokalnem okolju in provokacije namesto dialoga, potem se je upravičeno vprašati, ali je takšna zmaga sploh zmaga.
Razsodba pravzaprav govori predvsem o tem, da vprašanje zasebnosti mladih ljudi ni nepomembna podrobnost, temveč temeljno etično vprašanje. In prav to bi moralo biti izhodišče vsakega odgovornega novinarskega dela.