Naftovod JANAF vodi tudi do Lendave
Nafta pod našimi nogami: Lendava, JANAF in zgodba o zamujeni priložnosti
Ko danes spremljamo novice o vojnah v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu in o tem, kako pomembne so dobavne poti energentov, se zdi, da se velike energetske zgodbe dogajajo nekje daleč od nas. Toda ena od teh zgodb poteka tudi skozi Prekmurje – vse do Lendave.
Malo ljudi ve, da do našega kraja vodi krak jadranskega naftovoda JANAF (Jadranski naftovod), sistema, ki povezuje naftni terminal na otoku Krku s srednjo Evropo. Ta infrastruktura je bila zgrajena v času Jugoslavije predvsem zaradi energetske varnosti po naftnih krizah sedemdesetih let, ko je postalo jasno, kako pomembno je imeti stabilne in zanesljive dobavne poti.
Eden izmed krakov naftovoda vodi tudi do Lendave, kjer je nekoč delovala rafinerija Nafte Lendava. Tako je bil naš kraj v nekem obdobju neposredno vključen v širšo evropsko energetsko infrastrukturo.
Ko je Lendava živela z nafto
Nafta Lendava ima dolgo in zanimivo zgodovino. Nafto in zemeljski plin so na območju severovzhodne Slovenije odkrili že v prvi polovici 20. stoletja, po drugi svetovni vojni pa se je industrija začela hitreje razvijati. Lendava je postopoma postala pomembno industrijsko središče, kjer se je surova nafta predelovala v različne derivate.
V tistem času je bila to ena redkih energetskih panog v Sloveniji, ki je temeljila tudi na domačem viru. Poleg črpanja nafte so v Lendavi razvili tudi rafinerijo, ki je predelovala surovo nafto za potrebe širšega jugoslovanskega trga.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je obstajal celo načrt modernizacije. Za lendavsko rafinerijo je bila nabavljena nova, sodobnejša rafinerijska oprema, ki bi lahko bistveno povečala zmogljivosti in tehnološko posodobila proizvodnjo.
Toda zgodba se je nepričakovano obrnila.
Takratna republiška skupščina Socialistične republike Slovenije je sprejela odločitev, da Slovenija rafinerije ne potrebuje. V skladu s to odločitvijo je bila že nabavljena rafinerijska oprema prodana drugam. Ta odločitev je bila sprejeta še v času Jugoslavije, torej še pred osamosvojitvijo Slovenije in pred gospodarskimi spremembami v devetdesetih letih.
S tem je bila v veliki meri določena tudi prihodnost lendavske naftne industrije. Rafinerija se nikoli ni razvila v večji regionalni energetski center, temveč je postopoma izgubljala svoj pomen.
Lendava na energetski karti Evrope
Kljub temu pa infrastruktura ni izginila. Naftovod JANAF še vedno sega do Lendave in predstavlja del širšega energetskega sistema, ki povezuje Jadran s srednjo Evropo.
To pomeni, da je naš kraj še danes – vsaj infrastrukturno – povezan z eno najpomembnejših energetskih transportnih poti v tem delu Evrope. Gre za zanimiv podatek, ki ga mnogi prebivalci niti ne poznajo.
Kaj bi bilo, če bi rafinerija ostala?
Ob pogledu nazaj se zato pogosto pojavi vprašanje: kaj bi bilo, če bi bila lendavska rafinerija modernizirana in bi obdržali načrtovano opremo?
Lendava bi lahko danes igrala precej drugačno gospodarsko vlogo. Povezava z naftovodom JANAF bi pomenila stabilen dotok surove nafte iz Jadrana, rafinerija pa bi lahko postala pomemben energetski objekt v regiji.
Seveda takšna zgodba ni brez zapletov. Rafinerije prinašajo tudi okoljske obremenitve, poleg tega pa se Evropa danes vse bolj usmerja v zmanjševanje uporabe fosilnih goriv.
Toda realnost je tudi drugačna: kljub zelenemu prehodu svet še dolgo ne bo brez nafte. Energetske krize v zadnjih letih so pokazale, kako pomembni so infrastruktura, skladišča in transportne poti.
Zamujena priložnost ali prava odločitev?
Danes je Slovenija ena redkih držav v širši regiji, ki nima lastne rafinerije nafte. Goriva uvažamo iz sosednjih držav – iz Hrvaške, Madžarske, Avstrije ali Italije – in smo popolnoma odvisni od njihove infrastrukture.
Ob tem se skoraj pozablja, da smo v Lendavi nekoč imeli vse: lastna naftna polja, rafinerijo in celo povezavo z mednarodnim naftovodom. Energetski sistem, ki je nastajal desetletja, je bil v nekaj političnih odločitvah prekinjen.
Seveda danes nihče ne more z gotovostjo reči, kako bi se zgodba razvila, če bi rafinerija ostala in se modernizirala. Morda bi danes predstavljala pomemben industrijski steber regije. Morda bi bila zaradi strogih okoljskih standardov že zdavnaj zaprta.
Toda vprašanje ostaja: ali je bila odločitev, da Slovenija rafinerije ne potrebuje, res strateško premišljena – ali pa smo se eni redkih energetskih panog, ki smo jih imeli, odpovedali nekoliko prehitro?
Ko danes govorimo o energetski varnosti Evrope, o dobavnih poteh nafte in o geopolitičnih napetostih, se zdi to vprašanje bolj aktualno kot kadarkoli prej. In prav zato je zanimivo vedeti, da del te velike energetske zgodbe poteka tudi skozi Lendavo – po ceveh, ki vodijo prav do nas.
