Kronika lendavskih kinematografov – 2. del

Nadaljevanje prispevka:

Kino je Obrtno-komunalno podjetje leta 1978 zaprlo. Direktor je bil tovariš Petovič. Uradni razlog je bil slab obisk, program pa so po novem oblikovali drugi – kulturniki, ki so zagovarjali umetniške filme, publika pa teh ni sprejela.

Poleg slabega obiska, h kateremu je prispeval neustrezen izbor filmov, so bili razlogi za zaprtje tudi dotrajana projekcijska tehnika, slaba kurjava, neudobni leseni sedeži in nasploh dvorana, ki je bila nujno potrebna temeljite prenove. Občani so zaprtje kina sprejeli z velikim razočaranjem. O usodi kina so potekale številne razprave, o problematiki so pogosto pisali tudi novinarji. Mnenje je bilo enotno – Lendava potrebuje kino.

Leta 1979 so se začele aktivnosti za prenovo kinodvorane. Kmalu so se filmske predstave preselile v dvorano Nafte, poleti pa je za dvorano deloval tudi letni kino. Obisk je bil zelo dober, navdušenje veliko – tudi sam sem bil med obiskovalci. Filme je vrtel Jože Zver, ki je pozneje postal upravnik mestnega kina.

Takratna Občina Lendava je s pomočjo Kulturne skupnosti Slovenije vložila znatna sredstva v temeljito prenovo dvorane. Prenova je zajemala praktično vse: dvorano, streho, strop, elektroinštalacije, kinotehniko, pročelje in centralno kurjavo. Kurilnica je bila urejena v sosednji stavbi, natančneje v kleti nekdanjega vrtca – današnji stavbi, ki danes propada, eno hišo naprej od kina.

Slavnostna otvoritev prenovljenega kina je bila 8. marca 1980 s projekcijo najnovejšega slovenskega filma Krč. Na premieri je bil prisoten tudi režiser filma Božo Šprajc.

Zanimanje za ponovno odprti kino je bilo izjemno. Projekcije so potekale ob sobotah, nedeljah in torkih. Tudi šolarji smo pogosto imeli organizirane filmske predstave. Ob nedeljah so bile ob 10. uri otroške matineje, na katerih so se predvajale risanke in mladinski filmi. Na vstopnice se je čakalo v dolgih vrstah, ki so segale vse do pločnika.

Vstopnice so bile na voljo tudi v predprodaji v rdečem kiosku Dela pred cerkvijo, kjer je delala gospa Olga Zver, žena upravnika Jožeta Zvera. Za marsikatero predstavo je zmanjkalo kart še preden se je odprla redna blagajna v kinu. Karte za loži – levo in desno – so bile nekoliko dražje.

Med najbolj zaželene sedeže so sodili tisti v osmi vrsti. Pogosto si moral imeti dobre zveze, da si tam dobil sedež. Osma vrsta je bila na sredini dvorane in je imela pred sabo prehod, kar je pomenilo bistveno več udobja – noge si lahko stegnil do mile volje.

Dvorana je pokala od smeha ob filmih Buda Spencerja in Terenca Hilla. Najbolj so mi v spominu ostali filmi Avtocesta strahu, Superman, Indiana Jones, filmi Louisa de Funèsa, karate filmi z Bruceom Leejem in nenazadnje tudi filmi mehke erotike, za katere se je vstopnica iskala še posebej zavzeto.

Kino je bil v Lendavi ponovno izjemno priljubljen. Obstajali so tudi mesečni abonmaji. Partizanska ulica je bila polna ljudi, obiskovalci so prihajali tudi od drugod. Med čakanjem na film je bila skoraj obvezna postojanka v spodnji ali zgornji slaščičarni – na sladoledu ali kremšniti.

Leta 1984 je prišlo do menjave vodstva Zavoda za kulturo Občine Lendava, pod katerega je takrat spadal tudi kino. Vodja je postal Enes Prošić. Pod njegovim vodstvom je kino še naprej uspešno deloval. Kljub občasnim krizam zaradi pojava videokaset in kasneje DVD-tehnologije je lendavski kino še vedno imel svojo zvesto publiko.

Leta 1996 je država z zakonom o denacionalizaciji v naravi vrnila lendavsko kinodvorano dedičem Janeza Matjašeca. Upravitelj, Zavod za kulturo Občine Lendava, je pred predajo objekta iz dvorane odpeljal vso opremo; ostali so le sedeži. Kino Lendava je jeseni istega leta zaprl svoja vrata.

V začetku marca 1997 se je kino ponovno odprl. Lastnik je z menoj ( pisec tega prispevka) sklenil pogodbo o sodelovanju, saj sem bil dolgoletni kinooperater. Nadaljevali smo s predvajanjem filmov ob vikendih. Premierno smo predvajali film Striptease z Demi Moore, ki si ga je ogledala množica obiskovalcev. Organizirali smo tudi šolske predstave za osnovne in srednje šole ter vrtce.

Vsako jesen so potekali Dnevi madžarskega filma v sodelovanju z Zavodom za kulturo madžarske narodnosti, ki je poskrbel za uvoz filmov iz Madžarske. Dvorano smo oddajali tudi v najem, saj je bil to v tistem času edini primeren prostor za prireditve v Lendavi.

Leta 2004 se je končno odprl Kulturni dom Lendava. V načrtih je bil predviden tudi kino, o tem se je govorilo tudi med gradnjo, vendar do realizacije ni prišlo. Kasneje se je izkazalo, da so strokovnjaki z Občine Lendava – v prepričanju, da kupujejo sodobno opremo – nabavili videoprojektor, primeren zgolj za predvajanje z računalnika ali DVD-medijev, na katerih pa takrat ni bilo filmov za javno kinopredvajanje. V tistem času so se filmi še vedno predvajali na 35-milimetrskem traku.

Na mojo pobudo je bila tistega leta v Lendavi organizirana peticija za ureditev kina v Kulturnem domu. Podpisalo jo je veliko občanov, vendar kina v novem kulturnem domu nikoli niso uredili.

Kmalu zatem sem bil povabljen na Občino Lendava, kjer sta me sprejela tedanji župan in direktorica kulturnega doma. Slišati je bilo veliko obljub, a sledili niso nobeni konkretni rezultati. Na koncu sem dobil jasno sporočilo, da naj se s kinom raje ukvarja zasebni sektor in da je dvorana kulturnega doma prevelika ter “preveč dragocena” za filmske obiskovalce, ki bi po njihovem mnenju lepili žvečilne gumije pod sedeže in v dvorano hodili z umazano obutvijo.

Takrat sem bil zelo razočaran in sem prvič na lastni koži občutil, kako vzvišeni znajo biti politiki in posamezniki do občanov, ko želijo pokazati, kdo ima moč.

V stari kinodvorani smo kljub vsemu nadaljevali s predvajanjem filmov. Edini vir prihodkov je bila prodaja vstopnic, od katerih smo morali kriti najem filmov, kurjavo in električno energijo. Nobenih subvencij lokalne skupnosti ni bilo – kino v Lendavi ni bil prepoznan kot kultura, ki bi jo bilo treba podpirati. Ne takrat in ne kasneje. Kino je bil za odločevalce preživeta in zastarela stvar.

Ker je Lendava dobila nov kulturni dom, dvorane starega kina nihče več ni najemal. Tako se je počasi zaključila zgodba Kina – Mozi Lendava.

Žalostno je, da lokalna skupnost skozi vsa pretekla leta ni prepoznala vrednosti te zgradbe. Prenovljena dvorana bi lahko poleg filmskih predstav služila tudi potrebam bližnje Glasbene šole, saj ima kino izjemne akustične lastnosti. Tam bi lahko vadila in nastopala različna društva, ki danes nimajo ustreznega prostora. Lahko bi postal center alternativne kulture in še marsičesa drugega.

Lendava še vedno potrebuje manjšo dvorano – Kulturni dom je pogosto prevelik, sinagoga pa premajhna.