V lendavski kino so radi hodili tudi Iz Rediča

 Hrepenim po neki ženski

( Nadaljevanje Kronike lendavskih kinematorgafov)

Ko je Lendava leta 1941 spet postala Madžarska, so se tega najbolj veselili tudi ljudje v Rediču. Veliko sorodnikov, prijateljev in znancev se je odslej lahko povsem svobodno srečevalo. Ponovno je stekel železniški promet med Redičem in Lendavo, in tako so ljudje spet začeli potovati sem in tja. Priljubljen nedeljski ali večerni izlet je Redičanom hitro postalo potovanje v lendavski kino. Najraje so v kino hodili mladi, vendar tudi starejšim ta novost ni bila tuja. Z zanimanjem so spremljali, kdaj je na sporedu kakšen film.

Veseli so prihajali na Redičko železniško postajo in kupovali vozovnice. Večkrat so šli med tire pogledat, ali vlak res še ni prispel. Nekateri so do prihoda vlakovne kompozicije kar stekli v bližnjo Kančalovo krčmo po majhen »poživljajoč« požirek. Ko se je z lentijske smeri na obzorju prikazala dim bruhajoča parna lokomotiva in se počasi bližala postaji, so jo nestrpno pričakovali. Med seboj so se že dogovarjali, kdo bo sedel k oknu, kdo na katero stran. Mesta je bilo običajno dovolj za vse, čeprav se je pri posebej slavnih in priljubljenih filmih zgodilo, da so morali nekateri tudi stati.

Prometnik je v svečani uniformi stopil iz urada in dal znak za odhod. Lokomotiva je zaškrtala, kolesa so se počasi zavrtela, nato pa je vlak že poskakoval proti Lendavi. Potniki so iz okna navdušeno mahali ljudem, ki so delali na njivah ob progi; ti so se za trenutek ustavili, se naslonili na motiko in jim odzdravili.

Ko so prispeli v Lendavo, so Redičani večinoma ostali skupaj. Nekateri so pred filmom še enkrat zavili v kakšno gostilno na kozarec. Kino vstopnice so kupili na blagajni, v veliki dvorani pa sta bili za gledalce iz Rediča vedno rezervirani dve vrsti, ki sta bili skoraj vedno polni. Po filmu je bil pogovor posvečen zgolj temu, kar so videli: kako je kdo od znanih igralcev odigral svojo vlogo, zakaj se je nekaj zgodilo tako ali drugače. Seveda pa niso govorili le o filmu – marsikdaj so dejanja povedala še več kot besede.

Ker je bilo med koncem filma in povratnim vlakom vedno dovolj časa, so se nekateri domov odpravili peš, večina pa je zašla v bližnjo gostilno Délvidék na vogalu. V njej je vedno igrala prijetna živa glasba, Redičani pa so pogosto zapeli še sami, posebej po nekaj vrčkih piva ali kozarcih vina.

Siményi, v vasi zelo priljubljen duhovnik, je pogosto potoval z njimi, kadar je bil na sporedu dober film. Sicer pa je aktivno sodeloval na vseh prireditvah – bil je nekakšen steber lokalnega življenja. Veseljaku ni bilo nerodno pojesti kaj tudi v lendavski gostilni, kjer je pogosto zapel. Rad je prepeval priljubljeno pesem »Vágyom egy nő után« – »Hrepenim po neki ženski«. Gostje v krčmi so se ob tem iz srca nasmejali. Nekateri Redičani so si pomenljivo prišepetavali, da menda duhovnik res simpatizira z neko žensko.

Vesela družba in glasno petje sta včasih povzročila, da so zamudili vlak. Takrat so se domov odpravili peš po stari tako imenovani mašni poti, po kateri so verniki v 18. in 19. stoletju hodili iz Rediča v Lendavo k maši. Ko so se približevali Rediču, je petje počasi potihnilo – niso želeli, da bi jih slišali tisti, ki so še delali na poljih. Če pa so se vračali z vlakom, je pesem donela vse do postaje.

Žal pa obiskovanje lendavskega kina ni trajalo dolgo. Po letu 1945 se je ponovno vzpostavila meja. Zato so si odslej še Redičani toliko bolj želeli, da bi imeli kino tudi pri njih.

Avtor prispevka je Tibor Farkas. Zapis je odlomek iz njegove knjige o zgodovini Rediča, v katerem se omenja lendavski kino.