Kronika lendavskih kinematografov
Začetki filma v Dolnji Lendavi
Prva kinopredstava v takratni Dolnji Lendavi je bila leta 1908 – le trinajst let po znameniti prvi projekciji bratov Lumière v Parizu. Za prihod filma v kraj ima največ zaslug premožen meščan Simon Swartz, ki je iz Zalaegerszega pripeljal svoj potujoči kinematograf. Prve predstave so potekale v začetku septembra 1908 v posebej postavljenem šotoru nasproti hiše Brenner.
Potujoči kinematografi (1912)
Leta 1912 je v Dolnjo Lendavo prispel še en potujoči kino – Grand Royal Electrograph. Predstave so potekale v veliki dvorani Hotela Krona. Lastnik je obljubljal kakovostne projekcije, saj je razpolagal z lastno osvetlitvijo (dinamom). Kino je v mestu gostoval nekaj dni, projekcije pa so bile večinoma ob nedeljah.
V začetku novembra istega leta je Dolnjo Lendavo obiskal še potujoči Kino Fortuna lastnika Lászla Molecza. Prve predstave so pripravili v ogrevanem paviljonu ob evangeličanski šoli, kasneje pa so se preselile v veliko dvorano Hotela Krona. Tudi te projekcije so bile zelo dobro obiskane.
Prvi stalni kino (1913)
Dolnja Lendava je svoj prvi stalni kinematograf dobila leta 1913. Kino Urania je deloval v pritličju Dežnikarne Hungaria. Ustanovil ga je Henrik Stern, sin gostilničarja Davida Sterna iz Lakoša (pokopan je na dolgovaškem judovskem pokopališču). Kasneje je Stern filme predvajal tudi v veliki dvorani Hotela Krona.
Po Trianonski mirovni pogodbi leta 1920, ko je bila Dolnja Lendava pripojena Kraljevini SHS, je dejavnost prikazovanja filmov prevzel podjetnik Elek Shrantz.
30. leta in razvoj kina
V začetku tridesetih let je kinematograf prevzel podjetnik Janez Matjašec, skupaj s partnerjem Tamašem Galičem (očetom umetnika Štefana Galiča). V veliki dvorani Hotela Krona sta vrtela filme, poleti pa je na dvorišču Krone obratoval tudi letni kino. Kasneje je Matjašec izplačal Galiča in postal edini lastnik.
Proti koncu tridesetih let je Matjašec dal zgraditi novo kinodvorano tik ob svoji stanovanjsko-poslovni hiši na Glavni ulici. Otvoritev dvorane je bila leta 1941. Kino je uspešno vodil do leta 1946, ko mu ga je nova jugoslovanska oblast na podlagi zakona o nacionalizaciji odvzela.
Nacionalizacija in kinopodjetje LOMO
Po nacionalizaciji je oblast ustanovila kinopodjetje LOMO, kinematograf pa je dobil ime Mestni kino. V sklopu podjetja je deloval tudi letni kino na dvorišču Krone. Direktor LOMO je postal Dušan Petrovič.
Projekcije so potekale ob delavnikih ob 20. uri, ob nedeljah in praznikih pa ob 17. in 20. uri.
Sprva je bil kinooperater še vedno Janez Matjašec – saj drugega usposobljenega operaterja v mestu ni bilo –, vendar ne dolgo. Zaradi domnevnih sabotaž (slaba slika, odpovedi predstav) iz osebnega nezadovoljstva glede nacionalizacije je bil Matjašec obsojen na zaporno kazen. Po tem ni več vrtel filmov.
Zamenjavo so našli leta 1953 – to je bil Janez Gajt. V šestdesetih letih sta kot kinooperaterja delovala tudi Štefan Šimonka in njegov mladi pomočnik Aleksander Vučak. Za finance Mestnega kina je skrbela Katica Horvat.
Kasneje je bila dejavnost kinematografa prenesena na Obrtno komunalno podjetje (kasnejši Gidos), ki ga je prav tako vodil Dušan Petrovič. Filme – predvsem sovjetske – so predvajali tudi med tednom v novi Naftini dvorani v lendavski koloniji (na mestu, kjer danes stoji TC Jager).
Se nadaljuje
