Materni jezik ni stvar dovoljenja

Na terenu sem vsak dan. Po celem Pomurju – po mestih, po vaseh, med ljudmi. Večinoma so to dobri, normalni ljudje, ki te sprejmejo, poslušajo, ti kaj povedo, te ponudijo s kavo, güjžino, poklepetajo.

Imam pa tudi drugačne izkušnje.

Zgodilo se mi je že, da je kdo komentiral moj “naglas”. Da se sliši. Da ni čisto “naš”.

Navadno to ostane na tej ravni. Kot opazka, ki gre mimo.

Zato je toliko bolj nenavadno, ko se podobne stvari začnejo pojavljati v javnosti. Ne več kot opazka, ampak kot problem. In takrat veš, da ne gre več samo za posamezne komentarje.

Gre za nekaj širšega.

Težko je spregledati, kako se je v zadnjem času spremenil ton razprav o jeziku.

Tisto, kar je bilo še nedavno del vsakdana – pogovor, preklapljanje med jeziki, materinščina, ki si jo lahko samoumevno uporabljal tudi izven Lendave – se vse pogosteje pojavlja kot nekaj, kar je treba razlagati, utemeljevati, včasih celo zagovarjati.

Tema se ni odprla sama od sebe. Odprla se je s pobudo, katere namen je bil razrešiti kolizijo med dvema zakonoma – konkretno vprašanje, kako uskladiti različne zahteve glede rabe jezika v praksi.

To je bilo izhodišče.

Ne omejevanje jezika. Ne širjenje dvojezičnosti. Ne izključna raba katerega koli jezika izven predpisanih okvirov.

Kar je sledilo, pa ni več sledilo temu izhodišču.

V člankih pobuda ni bila predstavljena kot pravno vprašanje, ampak kot vrednostno in politično vprašanje. Ključni del – da gre za razreševanje kolizije zakonov – je ostal v ozadju.

Namesto tega se je začel poudarjati drug vidik: jezik kot nekaj, kar je treba nadzorovati, presojati in moralno vrednotiti.

Tu se je zgodil prelom.

Iz konkretnega pravnega vprašanja smo dobili splošno razpravo o “dopustni” rabi jezika. Iz razlage zakonov smo dobili presojo ravnanja ljudi.

Razprava se je začela povezovati z ustavno zaščito, zgodovinsko odgovornostjo in dolžnostjo “zavednega državljana”. S tem se je tema premaknila iz konkretnega problema v ideološko razpravo.

Tu pa nastopi odgovornost novinarjev.

Danes smo lahko prebrali, da se vpleteni niso odzivali. Pa vendar – neodziv ni dokaz in ne more nadomestiti preverjanja izhodiščne tematike.

Če se pobuda ne predstavi v svojem osnovnem namenu, ampak skozi interpretacije, poročanje ni več nevtralno. Postane selektivno.

In selektivnost ima posledice.

Ustvari se občutek, da je jezik nekaj, kar je treba presojati v vsaki situaciji.

Pri tem je v medijih v zadnjem času posebej problematičen odnos do madžarščine.

Madžarščina v Sloveniji ni tuj jezik. Je uradni jezik. Ustavno varovan ob slovenskem jeziku. Kljub temu pa se jo v takšnem diskurzu obravnava kot odklon, ki naj bi bil omejen na dvojezično območje – kot da v Murski Soboti ni zaželena.

Iz takšnega okvira nastajajo tudi konkretni odzivi.

Na Facebooku se je pojavila objava (kasneje izbrisana), v kateri je kot problem izpostavljeno, da se je v javnem prostoru slišal madžarski jezik – v pogovoru med dvema zaposlenima.

Dva človeka, ki sta govorila med seboj.

Kolikor je bilo razbrati, ni šlo za javni nagovor. Ne za komunikacijo s strankami. Za pogovor med dvema.

In prav to se je problematiziralo.

Ko se jezik postavi v okvir dolžnosti in pravilnosti, se meja ne ustavi pri javnem govoru. Razširi se tudi na pogovor – na to, kdaj in kje se ga sploh sme uporabljati.

Tudi takrat, ko gre za materni jezik.

Pri tem pa je treba povedati jasno:

nič od tega – ne pobuda, ne razprave, ne dogajanje v Murski Soboti – ne opravičuje tega, da se začne problematizirati kateri koli jezik.

Ne zgodovina. Ne kultura. Ne zakon.

Materinščina med dvema ni vezana na prostor. Ni omejena na dvojezične občine. Ni stvar dovoljenja.

Je osnovni način sporazumevanja.

Ko se tudi to postavi pod vprašaj, ne govorimo več o zaščiti jezika. Govorimo o njegovem omejevanju.

Zato tukaj ne gre za posamezen zapis ali en članek.

Gre za način poročanja, ki iz pravnega vprašanja ustvari ideološki okvir – in s tem omogoči, da se kot problem začne obravnavati tudi pogovor med dvema.

Če se to sprejme kot normalno, potem vprašanje ni več, kateri jezik uporabljamo.

Vprašanje je, kdo določa, kdaj ga smemo.

In tu pridemo do točke, ki presega posamezne zapise.

To je politično in javno vprašanje.

Nobena politika si ne sme dovoliti, da iz jezika – še posebej iz maternega jezika – dela problem. Ne neposredno. Ne posredno. Ne skozi ustvarjanje vtisa, da je nekaj vsakdanjega nenadoma sporno.

Enako pa velja za novinarje.

Njihova naloga ni utrjevati interpretacije, ampak preverjati izhodišča. Neodziv ni dokaz in ni opravičilo za enosmerno branje.

Ko se pravno vprašanje predstavi kot vrednostno in ko se iz posameznih primerov potrjuje že postavljen okvir, novinarstvo izgubi svojo osnovno funkcijo.

In posledice so vidne.

Ne v teoriji. V praksi.

V tem, da postane problem tudi pogovor med dvema. Tudi materni jezik.

Če do tega pride, potem ne govorimo več o zaščiti jezika. Govorimo o prostoru, ki ga skupaj ustvarjata politika in mediji.

In prav zato je odgovornost na obeh straneh.

Jezik ni orodje za mobilizacijo. Ni sredstvo za razmejevanje. In ne sme postati razlog, da se začne presojati tudi tisto, kar bi moralo ostati samoumevno.

In še to:

kdo za to prevzame odgovornost.

Ker novinarji, ki so to uokvirili na način, ki legitimizira pogovor v madžarskem jeziku kot nekaj problematičnega, je očitno ne.

Fotografija je simbolična in je ustvarjena s pomočjo UI, za razliko od besedila. Le to je plod razmišljanja o nedavnem skrinšotu, ki se širi po Fb!