S kolesi iz Lendave do Ukrajine 2.del potovanja

3. dan:

Iz Kecskemeta smo želeli kreniti proti Szolnoku, vendar smo ugotovili, da si bomo tako občutno podaljšali pot. Potrebno jo je bilo skrajšati in sicer tako, da bomo reko Tiso prečkali malo niže. Ker nismo dobro poznali poti, smo se spet obrnili na domačine, kar priporočamo vsakomur, ki se odpravlja na takšno pot. Lahko imaš zemljevide, GPS-e, pa si vseeno v položaju, ki ga lahko reši le domačin. Sploh če ubiraš bližnjice. S pomočjo domačina smo tako izvedeli, da je najboljša rešitev brod čez Tiso. Sicer ni vedel, do katere ure obratuje, zato smo morali kar precej pritisniti na pedale. Prišli smo pravočasno in ni nam bilo žal. Zelo zanimiva izkušnja. Po prečkanju Tise je začelo deževati, vendar smo dokaj hitro prišli na cilj. Torokszentmiklos.

4. dan:

Naslednji dan smo morali priti v Ujfeherto. Kar solidna pot, čeprav dolgočasna, vsaj do takrat, dokler nismo prispeli v Hortobagy. Zelo lepo. Srečali smo tudi mladega madžarskega pisatelja, ki je v Ljubljani študiral slovenski jezik.

V Ujfeherto smo prispeli po dvajsetih kilometrih asfaltirane ceste, kateri bi mirno lahko rekli zelo slab makadam. Ko smo se, kot vedno slikali pred tablo, smo z GPS- om poiskali naš pravi cilj. Prenočišče. In glej, ko že misliš, da si na cilju, ti GPS pove, da moraš prevoziti še sedem kilometrov, na drugo stran vasi. Hudo. 4. dan smo prekolesarili 178 km.

Prenočišče je bilo zelo lepo in prvič se nam je zgodilo, da smo spali s kolesi v sobi. Zunaj jih namreč nismo želeli pustiti.

5. dan:

Naslednji dan je bil dan za zamenjavo naper (špic), ki so na slabih cestah kar pokale. Prijazen serviser, učitelj športne vzgoje in zaprisežen kolesar, nam je priskočil na pomoč.

Takoj, ko so bila kolesa pripravljena, smo se odpravili na pot. Priznati je treba, da smo bili malce vznemirjeni, saj bomo danes v Ukrajini. Zadnji del poti do ukrajinske meje je bil zelo lep. Obnovljena stara cesta, štirica, je bila gladka kot ogledalo. V gostilni pred mejo smo se ustavili in pri šanku izvedeli, da s kolesom in peš čez mejo ne smeš. Nismo mogli verjeti. Vendar je bilo res. Kaj vse se je na meji dogajalo, je za kratek roman in dobre živce. Verjetno bomo to dogodivščino opisali kdaj drugič. Ukrajinski policaji so nam napotili na vlak.

Okrog pol enajstih zvečer smo prispeli v Užgorod. Zelo utrujeni. Naslednji dan smo se odpravili na ogled mesta. Pred mestno hišo so nas že čakali predstavniki Užgoroda. Ivan, Mykola in Ernest. Ernest, ki je bil na izmenjavi študentov v Ljubljani, nam je mesto tudi razkazal. Mesto z izjemno zgodovino.

Skupno smo prekolesarili 700 km v 5 dnevih na kar smo zelo ponosni!

Besedilo napisal : Ivan Koncut
[Best_Wordpress_Gallery id=”378″ gal_title=”Lend-Ukr2″]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja