Nikoli več kinopredstav v stari kinodvorani

Upanja, da bomo še kdaj gledali filme v lendavskem kinu, ni več.

Arpad Žoldoš, skorajšnji lastnik nekdanje kinodvorane je najavil, da so pogajanja za nakup pri koncu in načrti za preureditev kina v tiskarno že narejeni.
Prenova 80 let stare dvorane naj bi se kmalu začela. Prenovili bodo ostrešje, elektroinštalacije in ogrevanje.
Namesto kinoprojektorja bodo pod obokanimi zidovi, ki dajejo odlično akustiko, brneli tiskarski stroji.
Spomeniško varovana stavba, ki je bila zgrajena tik pred Drugo svetovno vojno, nikoli več ne bo služila prvotnemu namenu.
Čeprav v stavbi zadnjih 15 let ni bilo življenja, jo je bila Občina Lendava pripravljena odkupiti po tržni vrednosti ter jo popolnoma obnoviti z namenom, da bi se v njej ponovno zaslišal ropot kinoprojektorjev, obenem pa bi se lahko dvorana uporabljala za koncerte bližnje Glasbene šole. Svoj dom bi v nekdanjem kinu lahko dobila ostala manjša društva, ki prirejajo kulturne predstave ali koncerte. V zadnjih nekaj letih je kar nekaj manjših občin obnovilo stare kinodvorane, ki sedaj služijo kot večnamenski prireditveni prostor.

Kot kandidatka za prestolnico kulture smo imeli enkratno priložnost, da bi tudi naša stara kinodvorana postala del te zgodbe.
Evropski avtorji in režiserji še vedno štejejo za očete in botre najpomembnejših in najvplivnejših kulturnih gibanj, povezanih z mednarodno kinematografsko produkcijo, evropske kinodvorane pa vedno bolj množično preplavljajo kinematografski izdelki zelo nizke kakovosti in kulturne ravni.
Kinodvorana v mestu, ki kandidira za Evropsko prestolnico kulture, bi lahko predvajala avtorske evropske filme, ki bi dvigali filmsko kulturo domačega kraja in tudi širše.

Ker filma ne bo več tam, kjer so 40 let v mraku odmevali glasovi največjih hollywoodskih zvezd, bo naše staro mestno jedro dokončno umrlo, umrl bo del nas vseh, ki smo tam na velikem platnu doživeli filmske junake od zlate dobe filma, ko smo bili še majhni, pa do kičastih osemdesetih, ko so v filmskem svetu kraljevali Ramboji, Conani, Rockyji …

vse do danes, ko je obisk kina le še brezosebni sprehod po trgovskih centrih, kjer se človek s polnim vedrom pokovke, ki je nikoli nihče do konca ne poje sprašuje, kje so tisti dnevi, ko je bil obisk kina obvezen del vikenda, ki smo ga vsi tako čakali.
Zaključili bomo s prevodom enega najlepših filmov, ki se od začetka do konca vrti okrog filma in ki se zdi kot primeren zaključek za zgradbo, ki je bila tako pomemben del naše mladosti.

 

Cinema Paradiso:
Alfredo:
Ko tu živiš iz dneva v dan, si prepričan, da je to središče sveta. Prepričan si, da se nikoli nič ne bo spremenilo. Nato odideš: Za eno leto, dve leti. Ko se vrneš, je vse drugače. Nit je pretrgana. Tistega, pa kaj si prišel, ni več. Oditi moraš za dolgo časa … Za veliko let … preden se vrneš in najdeš svoje ljudi. Kraj, kjer si se rodil. Toda zdaj, ne. To ni več možno. Zdaj si bolj slep kot jaz.
Salvatore:
Who said that?
Kdo je to rekel? Gary Cooper? James Stewart? Henry Fonda? Eh?
Alfredo:
No, Toto. Nobody said it. This time it’s all me. Life isn’t like in the movies. Life… is much harder.
Ne, Toto. Nihče ni tega rekel. Tokrat so to le moje besede. Življenje ni takšno, kot v filmih. Življenje je … veliko težje.

Si v Lendavi res ne zaslužimo kina? Obstaja še kakšna druga možnost?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja