Zgodba o Jožetu Vratarju – lendavskem Robin Hoodu

 

Jože Vratar rojen med leti 1890 – 1895 v lendavskih goricah, ustreljen leta 1937 je resnična osebnost, ki še zmeraj živi v zgodbah starejših občanov, vse bolj kot legenda, ki je že zdavnaj prerasla preverljiva dejstva. Posebej zaradi njegove dvojne vloge, po eni strani razbojnika in roparja kateremu se ni mogla upreti nobena ključavnica bogatega trgovca, zlatarja, odvetnika…v Lendavi in bližnji okolici in po drugi strani zaradi njegove radodarnosti in empatije do revnih in pomoči potrebnih s katerimi je zmeraj delil svoj plen in kateri ga nikoli niso izdali oblastem. Redke živeče priče se ga še spomnijo iz otroštva kot možaka prijetnega videza, z črnimi lasmi in brki, ki je zmešal glavo prenekateri mladenki, da se mu je prepustila in večkrat tudi zanosila. Še več prič se ga spomni iz pričevanj svojih bližnjih, vendar so največ relevantnih podatkov prispevale tri priče in sicer: Baša Marija iz Lendavskih goric (1917 – 2012), Utroša Štefan, Župančičeva 6d in Huzjan Jože, Kovačeva ulica. Pričevanja teh treh so v svojem soskladju potrdile osnovno zgodbo, čeprav niso vedeli eden za drugega.
Jože Vratar naj bi se rodil v Lendavskih goricah, v cimprani hiši, ki je bila podrta po drugi svetovni vojni in je stala v bližini križnega znamenja pred nekdanjim vaškim domom. Govorili so, da je družina izvirala iz Slovaške in so starši bili evangeličanske vere. Ukvarjali so se s kmetijstvom in vinogradništvom, kot vsi sosedje. Poročil se ni nikoli in najverjetneje je v Lendavi opravil vajeniško dobo pri enem od kovaških mojstrov. 
Kdaj točno je začel vlamljati in ropati trgovine ni znano, vendar je oblastem postal sumljiv zaradi bogatih daril, ki jih je kot birmanski boter dajal svojim varovancem. In birmanski boter je bil več kot 40. osebam v glavnem iz Lendavskih goric. V podarjenih zlatih urah, verižicah, prstanih… s katerimi so se hvalili birmanci, so nekdanji lastniki prepoznavali svoje stvari. Prav tako je Vratar v mestnih gostilnah za stavo odpiral vse ključavnice, ki so mu jih nosili lastniki le teh. Ponavadi jih je pokril z krpo ali robčkom in jo s svojimi pripomočki odklenil ne da bi lastnik videl kako. S takšnimi stavami je služil in se hkrati tudi izpopolnjeval v tehniki odpiranja ključavnic, še posebej ponoči, ko je bil na roparskih pohodih in je moral delati v zavetju teme.
Razen vrednih predmetov je kradel tudi ostale stvari, posebej iz trgovin in jih potem delil naokrog, posebej mladenkam in družinam katerim boter je bil in ki so ga večkrat skrivale pred oblastjo. Krožijo zgodbe, da je zaplodil kar nekaj otrok, vendar se z nobeno ni zbližal ali poročil. Zaradi vse bolj pogostih ropov, ga je oblast lovila in žandarji so imeli nalogo, da ga čimprej najdejo in privedejo pred sodišče. Zaradi tega si je omislil skrivališče v grobnici na pokopališču pri sveti trojici v Lendavskih goricah. Izbral si je grobnico ob robu pokopališča, ki stoji še danes. Gre za enega večjih zidanih grobov z kovano ograjo in dvojno kamnito ploščo. Na vrhu nagrobnika je kip dveh otrok in ob prihodu na pokopališče je še danes takoj prepoznaven kot eden najlepših spomenikov. Luknjo v grobnico si je izkopal ob strani in jo pokril z okrasnim grmom püšpanka. V grobnici je v glavnem skrival svoj plen in tudi večkrat prenočil v njej. Prav tako mu je služila kot skrivališče in krožijo zgodbe, da je na begu pred žandarji večkrat poiskal skrivališče prav v grobnici, medtem, ko so ti posedali na njej in tuhtali kam je lahko tako naenkrat izpuhtel. Tudi noben od domačinov ga ni nikoli izdal, ne zaradi strahu, ker so vedeli, da je oborožen in da ima zmeraj pripravljeno pištolo za pasom, temveč zaradi njegove radodarnosti. Vsako uslugo je namreč bogato poplačal ali z denarjem ali z blagom.


Prav tako so krožile zgodbe, da je imel nezakonskega sina oz. kar nekaj nezakonskih otrok in da so možje bili vse bolj ljubosumni in je bilo le vprašanje časa, kdaj ga bo kateri od njih izdal. Čeprav ga nikoli niso ujeli pri ropu, pa so mu žandarji nastavljali zasede in ga čakali na mestih na katerih so slišali, da se zadržuje. Eno od teh so mu nastavili pri sv. Trojici in ko se je približal grobnici pod katero je imel skrivališče so ga zaskočili, vendar jim je pobegnil. Žandarji so organizirali hajko za njim in mu sledili do vznožja hriba, preko potoka Ledave proti Trimlinom. Ob robu vasi pri potoku Črncu je Vratar splezal na vrh ogromnega hrasta, da bi na ta način zmedel zasledovalce in se skril pred njimi. Vendar so ga opazili. Ker so vedeli, da je oborožen in tudi po klicih naj se preda ni hotel splezati z vrha drevesa, ga je eden od dveh žandarjev ustrelil v prsa. Priče pravijo, da je temu žandarju bilo ime Vajda, kar je možno, glede na to da je v dokumentaciji iz tistega časa res razvidno da je v Lendavi opravljal žandarsko službo človek pod tem imenom. Ni znano ali je prišlo do obojestranskega streljanja ali pa le za hladnokrven uboj – je pa le ta dokumentiran na sliki v obliki razglednice na kateri leži mrtev moški prijetnega videza z gostimi črnimi brki pod drevesom. Očitno je kateri od lendavčanov, ki je sodeloval v hajki imel pri sebi fotoaparat in ovekovečil ta dogodek ali pa so po uboju poklicali pogrebnika in zdravnika, ki so dokumentirali kraj dogodka in ubitega. Primerno bi bilo pobrskati po dnevnem časopisju iz tistega časa in si prebrati zapis o njegovi smrti, vendar zaenkrat mi še to ni uspelo.
Prav tako je znano dejstvo, da so Jožeta Vratarja pokopali na srednjem lendavskem pokopališču takoj za vhodom na desni strani na rob pokopališča (preko groba g. Huzjana – očeta enega od pričevalcev) in sicer v neoznačen grob nad katerim danes raste püšpank – prav takšen s kakršnim je zakrival vhod v svoje skrivališče pri Sv. Trojici. 


Ker je legenda o Jožetu Vratarju še zmeraj živa in jo starejši občani še zmeraj oživljajo in pripovedujejo svojim vnukom se zdi primerno obeležiti njegov spomin prav z obnovo grobnice in spomenika pri Sv. Trojici v katerem je imel skrivališče. Grobnica je v klavrnem stanju in prav tako spomenik oz. nagrobnik iz kamna z izklesanima podobama otrok si zasluži posebno pozornost. Prav omenjena zgodba je lahko dodana vrednost, ki bi z obnovo zapuščene grobnice s spomenikom zaokrožila celotno podobo in ponudbo destinacije Sv. Trojica v nekem širšem okviru, ki ga predstavljamo v tem biltenu. Prav tako pa je sama zgodba o Jožetu Vratarju zaradi svoje socialne konotacije še toliko bolj aktualna in privlačna v teh kriznih časih.

Priloga: slika grobnice z nagrobnikom, slika mesta pokopa Jožeta Vratarja na srednjem pokopališču in scan razglednice oz. slike z mrtvim Jožetom Vratarjem iz leta 1937.

 

Vir: Lindva,društvo zbirateljev Lendava.

2
Izrazite svoje mnenje

avatar
2 Comment threads
0 Thread replies
0 Followers
 
Most reacted comment
Hottest comment thread
2 Comment authors
Admin2mihael Recent comment authors
newest oldest most voted
Lendava Nekoč
Admin

Hvala za komentar. Vsak začetek je težak in tako bomo tudi mi sčasoma postali boljši.
Lep pozdrav.

mihael
Guest
mihael

O moj bog dragi! Kdo piše na to spletno stran? Pa dajte angažirati lektorja, no! Bilokateri članek berem je katastrofalno napisano, kot da pisec ni hodil v šolo. Pa tudi stran je slabo napravljena, določene stvari pa se odprejo le preko FB. Glede tega pa se lahko jebemo tisti, ki nimamo FB.