Začetki dvojezičnega šolstva v Prekmurju

V krajih ob jugoslovansko-madžarski meji od Hodoša na severu do Pinc na jugu živijo občani slovenske in madžarske narodnosti bolj ali manj pomešani med seboj. Po letu 1945 so bile tod za pripadnike madžarske narodnosti organizirane madžarske šole v skladu s smernicami za delo šol narodnih manjšin, ki jih je izdal začasni prosvetni svet ministrstva prosvete Demokratične federativne Jugoslavije 10. avgusta 1945. Slovenci so imeli slovenske šole, v nekaterih krajih pa so imele šole slovenske in madžarske oddelke. V madžarskih šolah so se otroci naučili premalo slovenskega jezika, da bi lahko nadaljevali šolanje v slovenskih srednjih šolah, zato so ostali po končani šolski obveznosti doma ali pa so se šolali v Vojvodini, kjer so pozabili še tisto malo slovenskega jezika, kolikor so ga znali pred odhodom v Vojvodino. To dejstvo je bilo tragično zlasti za nove učitelje, ki učencem spet niso mogli posredovati dovolj znanja slovenskega jezika. Starši madžarskih otrok so zato vpisovali svoje otroke v slovenske šole in slovenske oddelke, kar ni bilo v skladu z zgoraj navedenimi smernicami.
Z namenom, da se prepreči asimilacijski proces, so vodstva šol na predlog okrajnega sveta za šolstvo zahtevala od madžarskih staršev pismene izjave, da sami želijo vpisati otroke v slovenske šole. Okrajni svet za šolstvo v Murski Soboti pa je začel organizirati v počitniških mesecih leta 1956 tudi izpopolnjevanje madžarskih učiteljev v slovenskem jeziku, povečal je število ur slovenskega jezika v madžarskih oddelki in uvedel pouk enega ali dveh predmetov v slovenskem jeziku, kolikor so bili učitelji sposobni za tak pouk. V naslednjem letu se je vpis madžarskih otrok v slovenske oddelke zmanjšal, v šolskem letu 1958/59 pa se je ponovno zvišal, tako da je bilo 31,85 % vseh madžarskih učencev (to je 467 učencev od skupno 1467 učencev) vpisanih v slovenske oddelke. V nekaterih slovenskih oddelkih v Dobrovniku in Lendavi je bilo do 50% vseh učencev madžarske narodnosti. S tem v zvezi je nastala vrsta problemov vsebinske in organizacijske narave v slovenskih, pa tudi v madžarskih šolah. V slovenskih šolah se je nenadoma pojavilo veliko število učencev, ki so slabo obvladali slovenski jezik, madžarske šole pa so postale tako majhne, da pouka ni bilo mogoče organizirati v skladu s šolsko reformo, ki je ravno v tem času začela prodirati v obvezno šolstvo. Nastala je situacija, ki je zahtevala ukrepanje vseh prizadetih družbenih dejavnikov. Znano je, da so o tej problematiki v letih 1958 in 1959 razpravljali na vseh posvetovanjih učiteljev in da so se v reševanje nastalega stanja vključili tudi okrajni svet za šolstvo v Murski Soboti, okrajni odbor SZDL, republiški organi, pristojni za šolstvo in tedanje družbene organizacije.

Na podlagi zaključkov raznih posvetov je bilo dogovorjeno, da se začnejo priprave za postopno uvajanje dvojezičnega pouka na celotnem narodnostno mešanem ozemlju za vse šoloobvezne otroke ne glede na narodnostno pripadnost. Ob tem sklepu so imele družbene organizacije, ki so sodelovale pri reševanju zapletenega šolskega problema, v mislih poleg rešitve problema na področju šolstva tudi izvajanje ustavnih načel o enakopravnosti obeh jezikov v upravi, na sodišču in sploh povsod v javnem življenju. Tega načela namreč brez dvojezičnosti občanov ni mogoče izvajati.
Vsi, ki so sodelovali pri pripravah na dvojezični pouk, so se že na vsem začetku zavedali, da s samim postopnim uvajanjem dvojezičnosti v šole ne bodo rešeni vsi problemi šolstva na narodnostno mešanem ozemlju. Bilo je potrebno takoj organizirati ustrezno izobraževanje učiteljev na učiteljišču v Murski Soboti, začeli so se tečaji za izpopolnjevanje učiteljev v slovenskem in madžarskem jeziku najprej samo v Sloveniji, kasneje pa so se z mednarodnim dogovorom odprle tudi možnosti za izpopolnjevanje v madžarskem jeziku v Budimpešti. Na pedagoško akademijo v Maribor je prišel lektor za madžarski jezik. Izpopolnjevanje učiteljev v obeh jezikih je stimulirano z večjimi osebnimi dohodki, za redno izobraževanje učiteljev je na razpolago več štipendij kot prosilcev.
Učni načrt za dvojezične osnovne šole je z vso potrebno skrbnostjo pripravil zavod za prosvetno pedagoško službo v Murski Soboti v sodelovanju z vsemi učitelji in zavodom za šolstvo SR Slovenije. Sprejel pa ga je pedagoški svet SR Slovenije 28. decembra 1967, potem ko je dobil soglasje prosvetno kulturnega zbora Skupščine SR Slovenije. Izvajanje učnega načrta je seveda odvisno od mnogih dejavnikov, ki niso v vsakem primeru vsi dani niti v dvojezičnih niti v slovenski šoli. V dvojezični šoli se vzgojnoizobraževalni problemi prepletajo z narodnostnimi problemi, zato zahteva razpravljanje o tem pouku temeljito poznavanje.
Da bi dosegli čimboljše vzgojnoizobraževalne rezultate v dvojezičnih šolah, je republiški sekretariat za prosveto in kulturo z normativi glede števila učencev v oddelkih zagotovil, da je v dvojezičnih oddelkih največ 25 učencev. Hkrati s tem je posvetil vso pozornost tudi izgradnji šolskega prostora na dvojezičnem področju.

Vsa pozornost je bila posvečena tudi izboljšanju strokovne sestave učiteljev. Vsako leto se organizirajo seminarji iz madžarskega in slovenskega jezika, ki zagotavljajo postopno strokovno rast učiteljev.
Urejeno je tudi financiranje dvojezičnih šol. Tako so se v letu 1968 sredstva za osnovno dejavnost za šolstvo narodnosti iz republiških virov v celoti povečala za 21,9%, za dvojezično šolstvo pa kar za 29,7 %.
Hkrati s temi prizadevanji je republiški sekretariat za prosveto in kulturo že v letu 1967 sklenil, da bo zagotovil sredstva za znanstveno proučevanje dvojezičnega šolstva. Zavod za prosvetno pedagoško službo v Murski Soboti, zavod za šolstvo SR Slovenije in Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani so nekatera vprašanja dvojezičnega pouka parcialno že proučevali. Ugotovili so, da dvojezični pouk bistveno prispeva k narodnostni strpnosti in sožitju med učenci in da učenci dvojezičnih osnovnih šol pri sprejemnih izpitih v srednje šole niso slabši od učencev slovenskih osnovnih šol v Prekmurju. Kljub tem pozitivnim ugotovitvam pa je republiški sekretariat za prosveto in kulturo menil, da je treba dvojezično šolstvo proučiti kompleksno z didaktičnega, sociološkega in družbeno političnega vidika, zato je leta 1968 in 1969 zagotovil ustrezna finančna sredstva za to proučevanje. Tako je bilo v zavodu za šolstvo SR Slovenije sistemizirano delovno mesto pedagoškega svetovalca za dvojezično šolstvo, ki je pričel delati 1. septembra 1969. Kot strokovnjak je bil tudi s svojim teamom nosilec raziskovalne naloge o pedagoški koncepciji dvojezičnega šolstva. Tako je bilo v jeseni 1969 proučeno dejansko stanje, nato pa je skupina strokovnjakov (pedagog, psiholog, lingvist, sociolog), zavoda za šolstvo izdelala elaborat s predlogi strokovnih rešitev za ustrezno ureditev šolanja učencev na dvojezičnem območju v prihodnosti.
Operativni program nalog je bil izdelan na podlagi zaključkov obsežnega proučevanja položaja dvojezičnega slovensko-madžarskega osnovnega šolstva v Prekmurju. O zaključkih proučevanja in o predlogih za spremembe in dopolnitve sistema dvojezičnega šolstva so razpravljali učiteljski kolektivi dvojezičnih šol, starši na roditeljskih sestankih, upravni organi, pristojni za šolstvo, v občinah Lendava in Murska Sobota, občinske konference SZDL in njihove pristojne občinske komisije. Vsi, ki so na terenu razpravljali o problematiki dvojezičnega šolstva, so se v načelu strinjali z ugotovitvami v proučevanju in s pojasnili o predlaganih spremembah.

O problematiki dvojezičnega pouka je razpravljalo v letu 1970 tudi ustavno sodišče, ki je na pobudo občanov iz Lendave izvedlo postopek za oceno ustavnosti zakona o šolah z italijanskim oziroma madžarskim učnim jezikom in o dvojezičnih šolah v SR Sloveniji. Ustavno sodišče je po obravnavi celotne problematike dne 30. junija 1970 odločilo, da omenjeni zakon ni v nasprotju z ustavo SR Slovenije, je pa istočasno s posebnim dopisom opozorilo skupščino SR Slovenije na pomanjkljivosti zakona, zlasti pa na pomanjkljivosti pri izvajanju zakona.
Na osnovi strokovne proučitve in podrobne analize stanja dvojezičnega šolstva je bil izdelan operativni program nalog za realizacijo dopolnitev in sprememb sistema dvojezičnega šolstva, ki so ga pričeli na dvojezičnih šolah takoj izvajati. Dvojezične šole so s svojim načinom in vsebino dela bistveno prispevale k narodnostni strpnosti in sožitju med učenci obeh narodnosti.

Izrazite svoje mnenje

avatar