Vabilo na kolesarsko bunker turo ob nekdanji železni zavesi

25. maja smo nekoč praznovali DAN MLADOSTI. Mnogi se teh časov še z veseljem spominjamo. Na ta dan je bil zaključek Štafete mladosti, ki si jo je v Beogradu ogledal tudi takratni predsednik SFRJ Josip Broz Tito.
Medtem so na drugi strani železne zavese naši sosedje Madžari ves čas živeli v prepričanju, da jih bo Jugoslavija napadla. Vpričo tega dejstva so dolga leta gradili zaščitne objekte oz. bunkerje vzdolž meje z Jugoslavijo. Prav takšen gigantski objekt je v neposredni bližini meje med državami.

Mi ga bomo seveda obiskali, zato smo se v Turističnem društvu Palinka odločili, da se 25. maja podamo na kolesarsko bunker turo ob nekdanji železni zavesi.

Tudi tokrat bomo vozili med Lendavskimi goricami, vinogradi in bujnimi gozdovi na Madžarskem.

Ne bo manjkalo niti degustacije vin, na koncu pa bomo turo zaključili z domačimi, za naše kraje značilnimi jedmi.
Sama trasa za kolesarske turiste omogoča zanimivo in poučno spoznavanje naše preteklosti.
Med kolesarjenjem si bomo lahko ogledali spominski kraj povezan z železno zaveso, protiletalsko zaklonišče v kraju Lovaszi, ki je bilo med najpomembnejšimi zaklonišči ne le v regiji, ampak tudi na Madžarskem.

V petdesetih letih 20. stoletja, v času hladne vojne, je sovjetsko vodstvo socialistično Jugoslavijo, ki je izbrala svojo pot, razglasilo za sovražnico, in Madžarsko, kot zaščitni zid socializma zavezalo k izgradnji sistema utrdb Maginotove linije. Ta zaščitna linija dolga blizu 630 kilometrov, je potekala v južnem-jugozahodnem obmejnem območju od Szegeda do pokrajine Orseg, na odseku Nagykanizsa-Lenti pa je bila njena naloga varovati polja ogljikovodikov južnega zalskega območja. Tako je v teh prostorih ob sistemu utrdb bilo v kraju Lovaszi zgrajeno protiletalsko zaklonišče, ki bi naj zagotavljalo varnost delavcev oziroma nemoteno pridobivanje nafte tudi v morebitnih vojnih razmerah.

Z namenom zaščite pridelovanja nafte se je izgradnja protiletalskega zaklonišča začela v štiridesetih letih, njegova širitev pa leta 1950. Do 90-ih let je bilo zaklonišče redno vzdrževano, delovala je vsa električna oprema. Zaklonišče je imelo lastni studenec in sistem za prezračevanje, oskrbo z električno energijo pa je zagotavljal samostojni generator. Dejansko je bilo vse na voljo, kar je potrebno za daljše bivanje v zaklonišču, med drugimi tudi stranišče in kopalnica. V enem od večjih prostorov je bila urejena zdravniška ambulanta, njene mere in opremljenost bi omogočali celo izvedbo operacij. Seveda pa je v zaklonišču tudi poveljniški in operativni prostor s telefonsko centralo, od tod so upravljali tudi sistem alarmiranja. V večjem prostoru je bil vzpostavljen razkuževalni center s prhami. Dva od treh vhodov so omogočala hojo po vodoravnem terenu, medtem ko se je preko vhoda pri blokovskem naselju v globino spuščalo več kot 100 stopnic. Izkopano zemljo so nalagali na površini zaklonišča, prebivalci pa so lahko tu uredili svoje vrtove in tako zakrivali zaklonišče. Protiletalsko zaklonišče se nahaja v dokaj veliki globini, razlika med najvišjo in najnižjo točko hodnikov je približno 20 metrov. Kletni sistem s stranskimi odcepi in hodniki lahko sprejme približno 1000-1500 oseb. Zaklonišče je sestavljeno iz več hodnikov, del teh je zgrajen prej od ostalih, na hodnikih so lesene klopi, kjer bi ljudje v zaklonišču lahko počivali. Dolžina zaklonišča je približno 1 km oziroma s stranskimi hodniki znaša 850 – 900 m.

Več podrobnosti bomo objavili naslednji teden.

Izrazite svoje mnenje

avatar