Obnovitvena dela na judovskem pokopališču v Dolgi vasi

Judovsko pokopališče v Dolgi vasi pri Lendavi je edino ohranjeno judovsko pokopališče v Sloveniji. Kratek dovoz iz regionalne ceste, ki iz Lendave vodi proti bivšemu mejnemu prehodu Dolga vas, nas najprej pripelje do pokopališke vežice z dvema spominskima ploščama. Na eni je napis: »V spomin pokopanim v pokopališču v Beltinci«, na drugi, starejši spominski plošči pa se nahajajo podatki o gradnji mrliške vežice. Zgrajena je bila leta 1906, ko je versko dobrodelno društvo Hevra vodil, Jakab Schwarz.

Na prvi pogled nič kaj drugačno pokopališče, dolgo 60 metrov, široko pa dobrih 50 metrov, se od blizu razkrije kot enkraten spomenik judovske kulture. Pokopališče je razdeljeno na tri dele: na osrednji prostor, kjer so pokopavali samo člane društva Hevra kadiš, njihove žene in neporočene hčerke, na splošni del izven tega prostora in posebej ograjeni del, ki je bil namenjen pokopu otrok. Redki viri navajajo različno število nagrobnikov: 1281, 1762 in 1813. Razhajanja pripisujemo nenatančnemu štetju, morda zaradi zapuščenosti, oziroma zaraslosti samega terena. Po večkratnem štetju in popisu bolj ali manj ohranjenih nagrobnikov smo ugotovili, da je nagrobnih spomenikov še nekoliko več in sicer 191, med njimi tudi spominsko obeležje vsem žrtvam Shoa, ki so v tem primeru posplošene v žrtve fašizma. V spomin 387-tim prekmurskim žrtvam genocida, ga je leta 1947 postavila skupina štirih preživelih iz Auschwitza (Weis in Blau iz Lendave in Fürst iz Murske Sobote4). Zadnji pogreb na judovskem pokopališču v Dolgi vasi je bil leta 1998, ko so pokopali Ludvika Blaua.

Epitafi na nagrobnikih iz kamna ali črnega marmorja so v madžarščini, hebrejščini, nemščini in slovenščini. Največ jih je v madžarščini, veliko pa je tudi nečitljivih oz. takih, ki zaradi preperelosti kamna samo še spominjajo na spomenik.

Za Slovence so še posebej zanimivi madžarski napisi poročenih žensk, katerih imena so zapisana na podlagi imen njihovih mož. Tako je npr. gospa Betti Weisz, ki je poročila gospoda Bena Wortmana na skupnem nagrobniku zapisana kot žena gospoda Wortmana torej kot Wortman Benőne szül.

Letnice so v madžarščini zapisane v obratnem vrstnem redu; najprej leto, nato mesec in šele na koncu dan. Pri večini nagrobnih napisov je zapisan datum rojstva, datum smrti, včasih pa tudi samo starost umrlega, npr. élt 69 évet (živel 69 let). Ob določenih napisih so navedena še imena umrlih v taborišču, pri čemer je Auschwitz zapisan kot Auschwitz, Ausvic ali Aušvic.

Podobno raznolikost ponujajo dimenzije, materiali in arhitektura nagrobnikov oziroma grobov v celoti. Že na prvi pogled je namreč mogoče določiti stoletje ali celo desetletje njihovega nastanka. Najbolj vpadljivi so seveda bogati, skoraj razkošni meščanski spomeniki, ki so jih postavili konec devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja. Izstopajo ne le zaradi velikosti in materialov, temveč tudi zaradi umetelno izdolbljenih in z zlato barvo prevlečenih napisov in okraskov. Z njimi tekmujejo starejši, po velikosti nekoliko skromnejši, po obliki in načinu izdelave pa bistveno bolj markantni kamniti oz. klesani pomniki, katerih napisi so v mnogih primerih že precej zabrisani. Med njimi najdemo največ takih, ki so primerljivi s sorodnimi pomniki po celi Evropi. Mnogi od njih so že zelo načeti, ali so celo padli, med njimi pa je tudi nekaj takih, ki komaj še spominjajo na nagrobnik.

Najbolj iskreno žalost izdajajo otroški nagrobniki. Kljub svojemu od časa popačenemu izgledu in razpadajoči železni ograji, ki otroški vrtiček loči od ostalega pokopališča, v obiskovalcih takoj vzbudijo posebno naklonjenost, obenem pa nehote spomnijo na slovenska vaška pokopališča, kjer je mogoče razbrati podobno stanovsko in starostno razlikovanje.

Po drugi strani je že na prvi pogled mogoče zaznati razliko med tem in vsemi drugimi pokopališči v pokrajini. Razliko, ki se kaže skozi samotnost, praznino in zanemarjenost. Na tem pokopališču namreč skoraj nikoli ne srečate obiskovalcev. Če pa se to zgodi, ti po vsej verjetnosti niso sorodniki, temveč turisti.

Enkrat na leto ali dve se med nagrobniki sprehodi tudi skupina šolskih otrok in njihovih bolj ambicioznih učiteljic in učiteljev, ki se zavedajo pomena judovske skupnosti za regionalno zgodovino. Rezultat ene od takih ekskurzij je tudi seznam spomenikov, ki so ga izdelali dijaki in dijakinje 3. letnika gimnazije Dvojezične srednje šole v Lendavi v šolskem letu 2008/2009, pod mentorstvom gospe Vesne Šašič Göntér. Njihov seznam je avtorjem zbirke bistveno olajšal za sedaj še nedokončano delo. Manjka namreč še zapis in prevod hebrejskih napisov, brez katerih ta zbirka ne bo popolna.

Vir: Arzenal.si

Judovsko pokopališče v Dolgi vasi je bilo deležno obnovitvenih del, obnovljene so bile klopi ter napisi.

V sklopu obnovitvenih del so bile obnovljene klopi, ki se nahajajo ob sprehajalni poti, prav tako pa je bil nameščen napis v treh jezikih ter v izvirno stanje obnovljena dva napisa, en v vežici judovskega pokopališča ter en na zunanju strani vežice.

Vir: Lendavadanes

Foto: Lendavaonnet

Izrazite svoje mnenje

avatar