Možakar, ki smo ga vsi poznali: Lajoš David – Babati

Zagotovo se še marsikateri Lendavčan ali prebivalec okoliških vasi, rojen do osemdesetih let prejšnjega stoletja, spominja starejšega moža, ki smo ga pogosto videvali ali v mestu ali v okoliških vaseh. Vse svoje poti je opravil peš. Klicali smo ga Babati. Njegovo pravo ime je bilo Lajoš David. Na svoj vzdevek se je odzival različno, včasih z nasmehom, včasih z jezo, odvisno od tega, kdo ga je ogovoril.
To je njegova življenjska zgodba:
Lajoš je bil rojen 13. maja 1924 v Varaždinu. Bil je nezakonski otrok. Oče je bil železničar, mati pa služkinja pri družini železničarja z dvanajstimi otroki. Do svojega petega leta je odraščal pri sorodnikih v Petišovcih, saj ga sorodniki po materini strani niso sprejeli. Leta 1929 se je mati ponovno poročila in Lajoš se je z njo preselil v Dolgo vas k svojemu očimu Babatiju. Po njem je dobil tudi vzdevek, po katerem so ga poznali celo življenje. V Dolgi vasi se je rodil polbrat, Feri, ki se je pozneje odselil v Požego na Hrvaško.
Babati je že kot mladenič odpotoval v tujino s trebuhom za kruhom, in sicer najprej v Avstrijo. V kraju Bruck an der Mur je delal kot gradbinec, v Grazu pa pri asfaltnem podjetju. Nato je odšel v Dornbirn. Tu je bil zaposlen v tekstilni tovarni. Iz Avstrije ga je leta 1970 življenjska pot odpeljala v Švico. Tam je živel in delal kot delavec na kmetiji. Med svojim bivanjem v tujini se je dobro naučil nemškega jezika. Po štirih letih dela v Švici se je vrnil v Čentibo, kjer si je s prihranjenim denarjem kupil sobico v hiši, kjer je bila vaška trgovina. Pokojnine iz tujine nikoli ni prejemal, ker je najverjetneje delal na črno. Z denarjem nikoli ni imel sreče.
Vse svoje življenje je pešačil. Prepešačil je poti od Čentibe do Lendave in skoraj do vsake vasi v okolici, obiskoval je proščenja, koline, pogrebe … Nosil je križ na pogrebih in si s tem prislužil kakšen dinar. Ljudje so ga imeli radi. Ženskam je na cesti vedno izrekel kašno lepo besedo in jim podaril cvet, ki ga je utrgal med svojo potjo. Med hojo je veliko pel in žvižgal. Rad je pozdravljal mimoidoče, mimogrede navrgel hudomušno pripombo ali povedal kakšno modro misel.
Starejši poslušalci Radia Murska Sobota se še spomnijo, da je pričetek oddaje v madžarskem jeziku zaznamovalo njegovo žvižganje. Na stara leta je zimo preživel v lendavskem domu za starejše občane. Tudi tam ni imel miru, saj ga je njegov nomadski duh ves čas klical na cesto med ljudi. Poleti se je vračal domov v Čentibo v svojo skromno sobico, kjer se je zares dobro počutil.
Tako je bilo vse do leta 2001, ko je umrl v prometni nesreči v Čentibi.

Lajoš je bil človek, ki se ga še danes radi spominjamo.

Del besedila, ki je v članku smo črpali iz tednika Népújság, ki je izšel leta 1996 in je avtorsko delo Kiraly Jutke.

Fotografije so bile najdene v hiši Lajoša Davida.

Lajoš v Nemčiji, leta 1964.
Leta 1979 v Lendavi.
1982 – Lajoš in Vendel Horvat pred hišo, kjer sta bila sostanovalca.
1982
Na Dunaju leta 1992

Na veliko pogrebih je nosil križ.

Lajoš, leta 1982 pred hišo, kjer je stanoval.
Njegova zadnja fotografija.

1
Izrazite svoje mnenje

avatar
1 Comment threads
0 Thread replies
0 Followers
 
Most reacted comment
Hottest comment thread
1 Comment authors
Robi Recent comment authors
newest oldest most voted
Robi
Guest
Robi

Kam greš, Babati?
Tamo daleko kje krava daje mleko-je bil njegov vedno enak odgovor.
Lendavski otroci smo ga imeli radi.