Madžarska narodnostna manjšina je včeraj slavila praznik svetega Štefana

V Lendavi so včeraj popoldne, na predvečer praznika svetega Štefana, obeležili Madžarski dan državnosti. Slavnostna spominska prireditev in polaganje vencev je potekala na cerkvenem trgu, pri spomeniku svetega Štefana, ki so ga postavili leta 2000 in je delo domačega umetnika Ferenca Kiràlya.

Slavnostna govornika sta bila predsednik Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti Ferenc Horvàth, ki se je v svojem govoru dotaknil preteklosti in sedanjosti.

Cenjene dame in gospodje, spoštovani zbrani!

„Na svetu smo zato, da bi nekje bili doma v njem.” pravi pisatelj Áron Tamási. Madžari smo svoj dom po večletnih selitvah, podobno kot drugi narodi, našli tukaj, v Karpatskem bazenu. Ko nam je Usoda zaupala to čudovito Prekmurje, je tukaj živečim narodom tudi zaupala veliko nalogo, da bi gradili, se razvijali tako, da to ne bo v škodo drugim. Tej nalogi skozi stoletja nismo bili vedno kos. Še posebej v 20. stoletju ne, ko – zaradi interesov velesil – v tem okolju nismo gradili zavezništev, temveč železno zaveso, namesto iskanja in gradnje poti pa je pokrajino bolj zaznamovalo to, da so odstranili železniške tire. Storili so vse, da v tem okolju ne bi vladalo sožitje, temveč da bi se tukaj živeči Madžari, Slovenci in pripadniki drugih narodnosti medsebojno zasovražili. In to jim je skoraj uspelo. V nas so pustili globoke rane, njihovi nasledniki pa ne mirujejo niti danes. Iz te obremenilne dediščine smo morali in se moramo iz dneva v dan dvigati, znova in znova dokazovati to, da je sovraštvo slepa ulica, ki vodi v temo. Iz železne zavese smo postavili kip svobodi v obliki ptiča, sovraštvo pa počasi, a vztrajno prerašča medsebojna ljubezen in spoštovanje. Vedno več nas je, ki mislimo in delamo tako, da svojega znanja in moči ni smiselno usmerjati v rušitev, temveč v gradnjo. Vzpostavitev medsebojnega zaupanja je bila vedno težka naloga, še posebej po takem obdobju, ki ga je označeval stavek: „kar je madžarsko, je lahko samo slabo”. Sledilci te teorije so še zmeraj prisotni in si še vedno prizadevajo, da bi ustvarili razkol. Vendar se je veliko lepše prebuditi v sončen dan, kot pa v viharno jutro. Veliko lepše je soseda prijateljsko pozdraviti, kot pa kovati bolne zarote, češ, saj ima verjetno spet nekaj slabega za bregom. Močno si želim, da bi Prekmurje postal kraj, kjer govorimo govorico ljubezni, pa naj bo to v madžarskem, slovenskem, romskem ali katerem koli drugem jeziku. Če so naše misli in dejanja iskrena, se bomo razumeli, četudi govorimo različne jezike. Za raznoliko Prekmurje je pomembno, da vsak ohrani svoj materni jezik, svojo kulturo. Nam, prekmurskim Madžarom, pa ni pomembno ohraniti samo madžarski materni jezik, temveč tudi naše čudovito prekmursko madžarsko narečje, ki ga ni nikjer drugod na svetu. Zmotna je namreč miselnost, da je narečje znak nizke izobrazbe in zaostalosti. Prav nasprotno: to je dokaz našega jezikovnega in kulturnega bogastva. Bodimo ponosni na to.
Razmišljamo in delujemo v skupnosti, čigar dejanja učinkujejo v dobro nas samih in niso uperjena proti drugim. V svetu, kjer je to po mnenju mnogih že zastarela stvar. Kljub temu pa nas je od Pinc do Hodoša veliko, ki podoživljamo misli škofa Árona Mártona, ki pravi, da se težave in zaskrbljenost porazdelijo, veselje pa se med člani velike družine pomnoži. Vsaka številna družina ima imenitne osebnosti, ki ostajajo pogosto v ozadju, a so vendarle marljivi ljudje. Naši člani, naše skupine in posamezniki so v preteklih letih bili deležni številnih priznanj in odlikovanj. Danes sta v Budimpešti visoko državno priznanje prejela Ferenc Szabó in dr. Vilmos Vass, za kar jima v imenu mnogih iskreno čestitam.
Rad bi se zahvalil gospodu Martinu Konradu Dolamiču, župniku, da lahko tudi letos skupaj praznujemo dan Svetega Štefana. Dostojno in primerno prvemu madžarskemu kralju, ki je bil korak pred svojim časom in je spoznal prednosti ter vrednote večjezične in večnarodnostne države. Veseli me, da je ta misel spremljala tudi pretekle dni, da je 100-letnica minevala tudi v znamenju medsebojnega spoštovanja, sožitja in sobivanja. Tudi nam, prekmurskim Madžarom, ki smo bili prisotni na proslavi, je bilo to lepo doživeti. S tem smo dokazali, da mi smo v Prekmurju pripravljeni na dialog : mi verjamemo v moč sodelovanje, ne glede na to ali kot Madžar ali kot Slovenec, živeč na eni ali drugi strani meje, meje, ki več ne ločuje. Regijo med Muro in Rabo morata obe vladi razvijati skupno, in sicer tako, da zanamcem – v nasprotju z našimi predniki – ne bo treba zapustiti ljubljene rodne grude.
„Skupnost v očeh drugih ne krepijo razne zdravice, slavja, nastopi, temveč pošteno življenje po veri; tiho, spokojno delo, vestno sprejemanje dolžnosti na mestu, kamor nas je postavila poklicanost in zaupanje skupnosti.” To je v preteklosti zaznamovalo Prekmurce, svarilo škofa Árona Mártona pa naj bo kažipot vsem nam, ki verjamemo, da bomo ustvarili lepšo in boljšo skupno prihodnost.
Hvala za vašo pozornost!

In župan ter podžupan občine Lendava ter Imre Pácsonyi, podpredsednik Skupščine županije Zala in ostali gostje. Spominske prireditve se je udeležil tudi mag. Stane Baluh, direktor Urada Vlade RS za narodnosti in dr. János Székely, županijski škof iz Sombotela, ki je po prireditvi daroval slavnostno sveto mašo v lendavski župnijski cerkvi svete Katarine. Pod mogočnimi kostanji na cerkvenem trgu so poskrbeli tudi za otroke, saj so jim pripravili animacije z delavnico risanja. Za kulturni in glasbeni program so poskrbeli ljudski pevci in citrarji iz Doline.

« 1 of 4 »

Praznovanje so ob 20. uri na polni terasi Centra Bánffy zaključili s koncertom skupine Szeder iz Budimpešte.

 

Izrazite svoje mnenje

avatar