Legenda in resnica o Hadikovi mumiji

V kapelici Svete Trojice je na ogled naravno mumificirano truplo, ki od nekdaj buri domišljijo Lendavčanov. Kálmán Dervarics, znani kronist iz Lendave, je zapisal: »…zaradi posledic poškodbe glave, ki jo je utrpel v bitki leta 1733, je umrl od srčne kapi, položen je bil v grobnico pod kapelico Svete Trojice, vendar se telo v zračni, visoko ležeči grobnici, zgrajeni iz apnenca, ni razkrojilo. Mumija je popolnoma nepoškodovana, posušena, na njej pa ni niti sledi balzamiranja in prav zato spada med čudeže narave.

V lendavski Galeriji – Muzeju so se na pobudo kustosa dr. Zoltana Kepeja odločili, da se temeljito posvetitijo Hadikovi mumiji, lendavski zanimivosti, ki jo sicer domačini zelo dobro poznamo in ki je edinstvena v naši državi.

Na dan lendavskega Bogračfesta, v muzeju meščanstva na Glavni ulici vsako leto pripravijo novo razstavo. Tudi tokrat je bilo temu tako, poleg razstave so še izdali knjižico o Hadiku, ki je delo muzejskega kustosa dr. Zoltana Kepeja. Knjižica nam pojasni, kaj so miti in legende in kaj je resnica o Hadiku.

Dr. Zoltan Kepe nato še pove, da so se za razstavo in knjižico odločili, ker je mumija edinstvena v Sloveniji in je tako po mojem mnenju nacionalnega pomena, resne raziskave o njej pa doslej ni bilo. Sedaj sem na enem mestu zbral vse, kar je znanega o Hadiku in njegovi mumiji. Vsekakor ne drži, da bi bil Mihael Hadik junak v bojih s Turki, saj je umrl in bil pokopan leta 1733, ko Turkov naših krajih več ni bilo. Leta 1690 so jih pregnali iz bližnje Nagykanizse, že desetletja pred tem pa tukajšnji kraji več niso plačevali turških davščin. Mihael Hadik je sicer res služboval kot vojaški častnik v okolici Lendave, a dolgo po Turkih. To je le eden od mitov o mumiji, ki jih hočemo z našo raziskavo in razstavo razbiti. Za druge pa pridite na razstavo ali preberite knjigo.

Družina Hadik

Poznavalcem madžarske zgodovine družinsko ime Hadik ni neznano. Še več, brez pretiravanja lahko rečemo, da je Hadik postal pojem poguma in je tako rekoč sopomenka vojaškemu junaštvu, viteštvu in huzarstvu. Ime večgeneracijske vojaške družine je v najvišje višave ponesel grof András Hadik (1711–1790), a se tudi drugim članom znamenite družine ni treba sramovati, kar zadeva vojaštvo, predanost in hrabrost. Grofovska družina Hadik iz Futaka izvira iz zgodovinske Županije Turóc in je madžarska plemiška družina s predniki madžarske in slovaške narodnosti ter evangeličanske in katoliške veroizpovedi.
Z imenom Mihaela Hadika I. (1650–1680) se srečamo že v popisu plemičev Županije Trenčin iz leta 1669, ne glede na to, da je takrat imel komaj 19 let. V seznamu se je lahko znašel samo zaradi tega, ker je bil njegov oče plemič, vendar pa v času popisa več ni bil živ. Na podlagi danes znanih virov lahko ugotovimo, da je bil Mihael Hadik I. prvi član družine, ki je izbral vojaško kariero. Bil je praporščak uporniškega polka Županije Nitra in je padel v boju leta 1680.
Družina „našega” Hadika, torej Mihaela Hadika II. (1679–1733) je ob njegovem rojstvu živela že v naselju Párovce v zgodovinski Županiji Nitra. Njegova mati se je imenovala Júlia Jabloniczky. Ko so njihovo imetje v Županiji Nitra Turki povsem opustošili, se je s stricem umaknil na območje Prekodonavja. Takrat je bila uničena tudi njihova plemiška listina. Sprva je služil osem let kot pisar v polku Pálffy in nato še v polku Ebergény, kasneje pa se je po zahodni Evropi bojeval v španski nasledstveni vojni, najprej v polku Kollonich, potem pa še v polku Nádasdy. Leta 1701 je napredoval v praporščaka, leta 1705 v poročnika, leta 1709 pa je postal stotnik oz. kapetan. Leta 1708 se je poročil s Francisko Hardy, ki je bila luksemburškega, po mnenju nekaterih pa alzaškega rodu. Zaradi vojaških zaslug je leta 1720 od kralja Karla III. prejel plemiško listino. Najnovejše raziskave kažejo, da se je paru kot tretji otrok 16. oktobra 1711 v Esztergomu rodil sin András, kasnejši znameniti feldmaršal grof András Hadik (1711–1790).
Nadarjeni mladenič se je najprej pripravljal na duhovniško življenjsko pot, a je pustil šolanje in se na prošnjo očeta, ki je bolehal za posledicami kapi, leta 1732 javil pri huzarskem polku Dessewffy, ki je taborila v Lentiju v Zalski županiji, vojska pa je bila nameščena po naseljih dolnjelendavskega in lentijevskega gospostva. Naslednje leto, torej leta 1733, je njegov oče, kapetan Mihael Hadik II., preminil, in sicer – sodeč po vizitacijskem zapisniku dolnjelendavske župnije iz leta 1778 – v naselju Kapca pri Dolnji Lendavi. To pomeni, da je bil András Hadik po vsej verjetnosti prisoten na pogrebu svojega očeta v Lendavskih goricah, ko so ga v kapeli Svete trojice položili k večnemu počitku. Mlad, inteligenten in nadarjen András se je naglo vzpenjal po vojaški hierarhiji in je leta 1734 že napredoval v stotnika. Njegov sloves se je še večal v obdobju vladavine Marije Terezije, saj so se že takrat širile zgodbe o njegovem vojaškem pogumu in iznajdljivosti. Leta 1747 je napredoval v generala. Leta 1757 je s svetovno znano vojaško ukano zasedel prusko glavno mesto Berlin, ki mu je vladal Friderik Veliki. V cesarjevi odsotnosti je Hadik s svojimi 3400 možmi uspel v šestih dneh priti do obzidja Berlina, tako da so v sovražnem zaledju jahali ponoči, podnevi pa se skrivali. Zaradi zavrnitve zahtev je s huzarskim naskokom zavzel od presenečenja ohromljeno prusko glavno mesto, njihove voditelje pa zavezal najprej k plačilu 300 tisoč, kasneje pa kar 600 tisoč tolarjev vojaške davščine, od česar so Berlinčani po izteku 8-urnega roka uspeli izplačali le 250 tisoč tolarjev. Zaradi zaslug mu je Marija Terezija leta 1763 podarila madžarski grofovski naziv. Kapeli Svete trojice v Lendavskih goricah, kjer je počivalo telo njegovega očeta, je leta 1771 podaril pozlačen srebrn kelih, komplet mašnih plaščev in nov misal oziroma mašno knjigo. Le malo verjetno je, da je vedel za mumificirano telo svojega očeta, saj bi najverjetneje kot ugleden in premožen vojskovodja s posebno pozornostjo poskrbel za čudežno ohranjene posmrtne ostanke. Marija Terezija ga je leta 1774 odlikovala z najvišjim vojaškim činom, imenovala ga je za generalpolkovnika. Feldmaršal grof András Hadik, najznamenitejši madžarski huzar svetovnega slovesa, je umrl na Dunaju leta 1790, njegove posmrtne ostanke pa so položili k večnemu počitku v družinsko grobnico v Futogu. Rodbina Hadik se je kasneje razdelila na dve veji, a ker je ena veja izumrla, so leta 1877 ime rodbine s kraljevim dovoljenjem spremenili v Hadik-Barkóczy. O članih rodbine lahko ugotovimo, da so bili vedno zavzeti za javne zadeve, rodbina je Madžarom, Slovakom in krščanski Evropi dala veliko duhovnikov, pisateljev, vojaških častnikov, politikov, diplomatov in znanstvenikov.

Károly TOMA: Zbirka ljudskega pesništva. (Rokopis, 1914)
In: Etnografski muzej, Budimpešta. Podatkovna baza: 10272

Legende o Hadiku

Pobočje hriba Svete trojice pri Dolnji Lendavi je nekoč pokrival obsežen gozd. Na vrhu hriba je stala manjša utrdba, ki jo je z gradom povezoval tunel. Kapetan te utrdbe se je imenoval Mihael Hadik. Nekoč se je zgodilo, da se je kapetan Hadik s svojo kočijo, v katero so bili vpreženi štirje konji, vozil v okolici Lendave, ko so se nenadoma pojavili roparski Turki in so začeli preganjati Hadika. Ko je Hadik prispel do hriba Svete trojice, je izpregel konje in molil k Bogu, češ da bo sezidal kapelo, če mu pomaga uiti pred Turki. Tako je obljubil pod hribom, nato pa krenil z vsemi štirimi konji po strmem pobočju ter vso pot molil. Po sledeh njegovih konj so pognale lilije. Srečno se je rešil, ker mu Turki po strmem hribu niso uspeli slediti. Hadiku je pomagal sam Bog, zato so rasle lilije na sledeh kopit njegovih konj. Ko je prispel na vrh hriba, je znova molil, nato pa potegnil svojo zlato sabljo iz nožnice in z njo označil mesto, kjer bo stala kapela. Njegovi konji so kmalu poginili, pokopani so poleg kapele, nad njimi danes stoji kip sv. Ane z Marijo.
_______________________

Lastnik lendavskega gradu grof Banffy je imel hčer Piroško, v katero je bil mladi kapetan Mihael Hadik zaljubljen. Toda imel je tekmeca, in sicer turškega mladeniča. Zaradi tega je prišlo do dvoboja med njima; dvobojevalca sta se borila na travniku, boju pa je bilo priča tudi dekle, ki ju je opazovalo z grajskega okna. Naenkrat opazi, da je eden od mladeničev padel. Mladenka je mislila, da je padel Hadik – toda boja v resnici ni izgubil Hadik, ampak Turek –, zato ni hotela več živeti in se je vrgla z grajskega okna. Pri priči je umrla. Zato je grof Banffy od žalosti naročil zazidati okno in nanj z zunanje strani naslikati podobo Črne Marije. Na obe strani okna so namestili po eno luč, ki je spomin na ta tragični dogodek.
_______________________

Leta 1603 je kapetan gradu izvedel, da želijo grad zavzeti Turki. Zaprosil je za pomoč na različnih koncih. Poslano pomoč je Bánffy namestil po gozdu. V frontalen napad na Turke je moral kreniti Hadik. Hadik jih je napadel, in ko je bil že tako rekoč v brezizhodnem položaju, je Bánffy napadel Turke z boka. Del Turkov je zdaj krenil v napad na grad, kar pa je Hadik opazil in zato krenil proti utrdbi na hribu Svete trojice, da bi po tunelu prišel do gradu in o tem obvestil stražarje. Vendar pa so Turki prepoznali Hadikovo namero in krenili za njim, da bi ga zajeli. Hadik je upal, da ga Turki ne bodo dohiteli, saj je imel spočitega konja. Vendar pa je bilo pobočje hriba tako zelo strmo, da se je njegov konj spotaknil, Turki pa so ga dohiteli. Eden od Turkov ga je s sabljo tako močno udaril po glavi, da je Hadik izgubil zavest, se zakotalil po pobočju in padel v vodotok, kjer so se njegove ostroge tako zapletle v korenine, da je ostal viseti z glavo navzdol. Tako je izkrvavel in umrl. Bánffy ga je do dokončanja kapele dal pokopati v apnenčasti grob. Hadik je namreč na označenem mestu že gradil kapelo, ki so jo pravkar prekrivali s strešniki. Ko so kapelo dokončali, so Hadikov grob odprli. V krsti je bilo njegovo truplo v celoti ohranjeno, zato ga je ljudstvo imelo za svetega. Nato so ga prenesli v kapelo, kjer je še danes; na njegovi glavi se jasno vidijo sledi udarca s sabljo.

Ohranimo mumijo Mihaela Hadika za zanamce

Da bi Cerkev nekoga razglasila za svetnika, mora le-ta umreti mučeniške smrti, ali – v kolikor gre za pričevalca vere – mora biti z njim povezan vsaj en čudež. Lendavski kapetan Mihael Hadik je v boju za domovino dal svoje življenje, nakar so ga pokopali v bogve kakšnih nemirnih okoliščinah, po stoletjih so izkopali njegovo truplo, njegovo mumijo so prelagali zdaj sem, zdaj tja, »poziral« je fotografom, pustili so ga gniti, mu odrezali roke, ga uporabljali kot vojaško tarčo, ga vlačili iz krste, plesali z njim, mu dajali v usta cigarete, ga vlačili in skrivali, dokler se mu niso odtrgali udi, da bi mu jih potem pritrdili nazaj z žico. Mar ni čudež, da po vsem tem še obstaja? Obstoj mumije Mihaela Hadika v stanju, kot je, je en sam čudež! Mumificiranega junaka je prebivalstvo Lendave in okolice skozi stoletja imelo za svetnika, svetega kapetana, čudežno mumijo in znamenito relikvijo, ker je mumifikacijo njegovega trupla in z njim povezana dejanja ovrednotilo kot čudež in kot čudežno. In če vse to še ni dovolj: naš Hadik je celo ob takšnem mačehovskem odnosu dobri duh pokrajine, predmet cvetočega kulta, cilj zgodovinskih in etnoloških raziskav, navdih likovnim stvaritvam ter dobrim vinom …
Čeprav pohabljen in brez oblačil še vedno kot nebeški priprošnjik v kapeli Svete trojice bdi nad mirom, blagrom in vestjo Lendave in okolice. Do sedaj je on pazil na nas, čas bi bil, da začnemo mi paziti nanj. Žal zaradi nekega prekletstva, zaradi avtokratskega samosvojega interesa Hadikove mumije doslej še nihče ni znanstveno raziskal, nihče je še ni poskusil spomeniško zavarovati, da se ne bi še dalje razkrajala, da ne bi dokončno propadla. Čudež bi bil, če bi se zdaj celovita raziskava in strokovno varovanje našega Hadika dejansko zgodila …

Legenda in resnica o Hadikovi mumiji
Lendava, Muzej meščanstva
Od 31.8.-13.10.2019

Avtor razstave * A kiállítás rendezője
Zoltán LENDVAI KEPE

Fotografije * Fényképek
Arhiv Galerije-Muzeja Lendava

Zahvaljujemo se vsem, ki so podprli razstavo

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Občina Lendava * Lendva Község

LINDVA Društvo zbirateljev Pomurja

Župnija Lendava * Lendvai Plébánia

Družina Koren / Koren család, Lendavske Gorice / Lendvahegy

Vir in Foto: GML

Fotogalerija:Leo Roudi

 

 

 

Izrazite svoje mnenje

avatar