Labodji spev

Iz srednje šole sem se vračal s tistim nepogrešljivim občutkom brezbrižnosti, prikrite sovražnosti in arogantne superiornosti, s katerim je Lendava opazovala usodo sosednjih vinskih pokrajin. Ali še danes velja misel ulice, če je meni crknil konj, naj sosedu crkneta dva“? V določeni meri zagotovo! Še kar nekaj generacij bo treba, da bo pejorativna oznaka v Sloveniji izginila. Še zlasti v Prekmurju, kjer je še vedno prisotno izrazito pomanjkanje samozavesti in ker smo povrhu vsega še samovšečni, med pridelovalci vin ni opaziti posebne medsebojne naklonjenosti in solidarnosti.

To velja zlasti za Lendavo. Nekaj je še recidiv prejšnjega totalitarnega režima, v katerem smo Lendavčani zviška gledali na oba brega Mure, ker je bil normativizem nekoliko manj radikalen, represija blažja, meje pa odprte. Po padcu vodilne strukture je bilo pričakovati spremembe, vendar lahko ugotovimo, da se ni spremenilo veliko. Nihče ni računal na to, da bi bilo mogoče na podlagi nekakšne nostalgije obnoviti plodne vezi, kot so denimo nekdaj obstajale z Ljutomersko – Ormoško in Ptujsko vinorodno pokrajino. Popolno ignoriranje, kot da teh pokrajin skoraj ni na zemljevidu, pa se prav tako zdi svojevrsten paradoks. Ta bela lisa se kaže na številnih področjih, od medijev do (pop)kulture, športa in gospodarstva, vse tja do pokrivanja zanimivosti, tračev in pikanterij, ki kljub banalnosti igrajo pomembno družbeno in socialno vlogo. Neformalni vplivi so namreč zelo pomembni in nam kažejo precej drugačno lestvico razvitosti vinske pokrajine, kot smo je vajeni. Različni, predvsem „vinski“ stiki potekajo prek društev, vendar so to praviloma maloštevilna druženja, ki funkcionirajo predvsem na podlagi entuziazma posameznikov. Pa tudi sicer je vino med redkimi področji, na katerih je zaznati vsaj minimalen utrip. Pa še tukaj je institucionalno sodelovanje šibko. V poročanju o Slovenskih vinorodnih deželah v množičnih medijih še vedno prevladujejo drugi dve vinorodni deželi, poročila o naši vinorodni pokrajini ter nasploh o Lendavskih vinih so maloštevilna, če sploh so.

Da se ne obeta nič dobrega sem omenil v prejšnjih prispevkih. Naj spomnim: kakovost pridelka je nesporno prvi razlog, nato pa sledijo še neprimerna ponudba in nepovezanost med pridelovalci in prodajalci pridelka … O slednjem, torej o verigi prodaje, ponudnikih in prodajalcih vin ne bom izgubljal besed. Je vino kot pridelek namenjeno prodaji? Ali? Če temu ni tako, zakaj potem sploh vlagamo v lendavske griče, zakaj posamezniki vlagajo vinske kleti, zakaj se dajejo subvencije….? Se vlaganja v ta del gospodarstva ne povrnejo? So mlade generacije nezainteresirane za to dejavnost? S temi vprašanji je začarani krog sklenjen! Natanko ta sindrom se dogaja v Lendavi.

Za boljše razumevanje bom navedel dva primera:

Marijan Levačić, ki prebiva v Lendavi, ima vinograde v Čentibi. Pred leti najboljše ocenjeni šipon na Vino Ljubljana, pozneje pa se je začel podrobneje ukvarjati z vini posebne kakovosti in s sorto Pinot. Za ta vina je prejel veliko medalj in priznanj na različnih tekmovanjih v Sloveniji in izven njenih meja! Današnji pogled na njegovo vinogradniško delo: vinograde je začel omejevati na površino, ki jo sam obvladuje (sin nima interesa nadaljevati tradicije), zaradi česar ni konkurenčen z količino pridelka. Objekt, namenjen vinogradniški dejavnosti z vsemi potrebnimi stroji in pripomočki, bo šel v pozabo. Leta veselja do dela, izobraževanja, izkušenj, vlaganja, znoja … bodo tudi šla v pozabo! Vendar, da bo ta zgodba imela srečen konec, je potrebno uresničiti zadnjo željo: peneče se vino!! Butična penina narejena!!! … in to je to. Poslanstvo vinogradnika Marjana Levačića je končano.

Štefan Rožman iz Dolge vasi, ima vinograde na lendavskih gričih. Spomnim se veselja, ko je postal Prvak sorte na Radgonskem sejmu… Posameznik, ki je skoraj vse svoje premoženje vložil v vinogradništvo. Da bi ohranil konkurenčnost, je kupoval in najemal vinogradniške površine… Pa vendar se ni izšlo. Konkurenca je bila močnejša, izgradnja objekta ni prinesla želene rezultate, vinski zakon je bil neusmiljen. EMŠO mu je dihal za ovratnik, družinsko tradicijo ni imel kdo nadaljevati. Ugotovitev, da je tudi madžarski trg zasičen z tovrstno ponudbo, mu je vzel zadnje upanje in začarani krog je bil sklenjen. Lično urejen objekt za vinske pokušine in nastanitev, pred katerim so bili včasih parkirani avtobusi, tako samuje in se celo prodaja!
Zadnja želja? Penina, seveda.

Za razliko od kulinaričnih, je kulturno dogajanje bolj pestro. Pa vendar. Repriz „Labodji spev“ si želim v neki drugi obliki, na nekem drugem mestu. Samo ne v Lendavskih goricah!

O.Šerk

Vsebina tega bloga ne odraža nujno stališča urednika tega portala.

4.7 28 votes
Article Rating
guest
1 Comment
Most Voted
Newest Oldest
Inline Feedbacks
View all comments
faganel
faganel
11 days ago

Le od kje si vzameš pravico obsojati nekoga, ki noče nadaljevati “družinsko tradicijo”? To je čisto njihova stvar.

Vsak posel je kot igra. Včasih zmaguješ, oz. celo zmagaš, večinoma pa izgubiš. Razlika med vsakdanjo resničnostjo in igro je v tem, da imaš pri prvem omejen kupček kart/figur s katerimi lahko začneš znova.

Vsak, ki se loti kakršnega koli posla, mora na to računati. Tudi tako, da morda ne bo imel naslednika, ki bi lahko nadaljeval njegovo delo.

Lep nedeljski pozdrav!

1
0
Would love your thoughts, please comment.x
()
x