Dolnji Lakoš: Predstavitev knjige Fotografije iz Lakoša

Slika pove več, kot tisoč besed

V nedeljo 23. februarja se je Dolnjem Lakošu odvila predstavitev knjige Fotografije iz Lakoša. Tokratna predstavitev knjige s starimi fotografijami je repriza dogodka, ki se je odvila teden prej v Gornjem Lakošu.

Avtorji knjige Dr. Mária Kepéné Bihar, Dr. Zoltán Lendvai Kepe in Klara Koša so bili mnenja, da je potrebno knjigo predstaviti tako v Gornjem, kot v Dolnjem Lakošu. Zamisel je bila odlična, saj je vladalo na obeh predstavitvah izredno zanimanje publike.

V uvodu smo od soavtorice Klare Koša lahko slišali:

Vsaka vas ima svojo zgodovino. Zgodovina lahko seže daleč v preteklost. Od nas pa je odvisno, če se zgodovina ohrani ali pa pozabimo na naše prednike in na njihovo življenje. Knjiga, ki jo trenutno listate, je nastala z namenom, da zgodovina in življenje naših prednikov ne bi utonila v pozabo. Njihovo življenje je bilo v starih časih zelo težko. Bili so revni, pogosteje lačni kot siti. Toda kljub temu so znali biti srečni in tudi veseliti so se znali. Na dvorišču je okoli staršev in starih staršev tekalo veliko prašnih, bosonogih, lačnih otrok, ki so starše kljub pomanjkanju spoštovali in cenili.

Odrasla sem v Gornjem Lakošu, kjer so mi stari starši in starši pripovedovali zgodbe iz minulih časov. Opisali so mi težko življenje v Lakošu, vojne čase, toda povedali so mi tudi, daje bilo življenje pestro kljub težkemu delu, ki so ga opravljali ročno in le s pomočjo živine. Nešteto zanimivih zgodb so mi povedali. Pogosto sem si zaželela, da bi lahko bila z njimi v tistih časih. Želela sem dihati svež zrak, videti s slamo prekrite in z blatom ometane hiše. Hotela sem se pogovarjati s tistimi, ki so sedaj v tej knjigi le še na fotografijah. Dobro bi bilo, če bi se lahko pogovorila z njimi, če bi lahko posneli gledališke predstave, ki so jih uprizarjali po vaseh. Rada bi si zapisala vse zgodbe in pesmi, ki so jih takrat prepevali. Predvsem bi pa se jim zahvalila za to, da so se kljub težkim časom znali zabauati, peti, uprizarjati gledališke predstave, si med sabo pomagati graditi hiše, v katerih je odraslo več generacij. Otroke so naučili spoštovanja. Vzeli so si čas za vero, čas za molitev, ob praznikih pa so zahajali k mašam, kjer so se znali zahvaliti za tisto malo, kar so imeli.
Že takrat, ko smo zbirali fotografije za razstavo, se mije porodila misel, da sama razstava ne bo dovolj, da se ohrani tako bogata zgodovina naše vasi. Zato menim, da je pomembna knjiga, ki je nastala sedaj, kajti na ta način smo postavili dostojen spomenik našim prednikom.

Zahvala pa gre tudi vsem tistim, ki ohranjajo njihovo dediščino in spomin nanje.

 

V nadaljevanju je avtorica Dr. Mária Kepéné Bihar med drugim povedala:

 

Leta 2015 je dala Klara Koša pobudo, da bi bilo treba zbrati stare fotografije, povezane z Gornjim Lakošem. Predlogu je kmalu sledilo zbiranje fotografij na terenu, nato izbor in decembra istega leta še razstava. Za strokovno pripravo fotografske razstave sta poskrbela etnologa Dr. Mária Kepéné Bihar in Dr. Zoltán Lendvai Kepe. Bogat nabor zbranega gradiva je zbiratelje in vaščane spodbudil, da iz okoli 300 dragocenih posnetkov pripravijo knjigo arhivskih fotografij. Tako je po omenjeni razstavi sledilo dodatno zbiranje podatkov in obdelava gradiva. Leta 2018 se je projektu pridružil še Dolnji Lakoš pod vodstvom Marije Šimonka. Sosednji naselji namreč povezuje skoraj identično ime pa tudi skupna preteklost in številne skupne aktivnosti. Tako so prebivalci Dolnjega Lakoša kmalu zbrali okoli 200 arhivskih fotografij, iz povečav približno polovice zbranega gradiva pa je bila decembra 2018 pripravljena v vaškem domu občasna razstava.

Na osnovi več kot 500 fotografij, zbranih v obeh vaseh, se je oblikovala bogata in podrobna podoba o tem, kateri so bili poglavitni motivi za nastanek določenih posnetkov, kdaj in kdo jih je naredil ter kakšno vlogo so imeli v življenju krajanov. Najstarejše fotografije v zbirki so nastale okoli leta 1900. O avtorjih fotografij lahko povemo, da so prve fotografije nastale v ateljejih poklicnih fotografov. Pri eni od fotografij lahko na podlagi napisa natančno opredelimo, da je bila narejena v ateljeju enega prvih dolnjelendavskih fotografov Eleka Schrantza. Ob njem moramo vsekakor omeniti tudi ime znamenite dolnjelendavske družine tiskarnarjev Balkányi, katerim se lahko zahvalimo za številne kakovostne fotografske vire – tako razglednice kot fotografije – Lendave in okolice vse od konca 19. stoletja pa tja do zgodnjih štiridesetih let 20. stoletja. Na nekaterih fotografijah iz obeh Lakošev lahko najdemo fotografske pečate družine Balkányi. Na področju fotografiranja v obeh naseljih je bil zelo aktiven tudi domačin Pál Gerencsér, ki se je začel s to dejavnostjo ukvarjati v tridesetih letih 20. stoletja in bil več kot poldrugo desetletje navdušen fotograf vaškega življenja. Ob Pálu Gerencsérju je pomembno fotografsko dejavnost opravljal tudi vaški fotograf Filip Jošović iz Gaberja, kar dokazujejo pečati in oznake na hrbtni strani nekaterih posnetkov. Omeniti pa moramo tudi družino Ambruš iz Gornjega Lakoša. Člani te družine z izjemnim čutom za tehniko so imeli namreč v obdobju po 2. svetovni vojni obrtno dovoljenje tudi za fotografiranje. V Dolnjem Lakošu je v 1980-ih letih kot fotografinja delovala še Fanika Krpan. Med slikami iz Dolnjega in Gornjega Lakoša so se prav tako našle posamezne fotografije dolnjelendavskih fotografov, in sicer Franja Kunca, Foto-kino amaterskega kluba Lendava in družine Šimonka. Spremembo, ko so fotografije poklicnih zamenjale slike ljubiteljskih fotografov, je bilo zaznati predvsem po 2. svetovni vojni. Pri tem moramo vsekakor poudariti, da so najpomembnejšo vlogo pri popularizaciji ljubiteljskega fotografiranja in izdelave lastnih fotografij imeli izseljenci in domačini na začasnem delu v tujini, ki so med obiski ali po dokončni vrnitvi iz zahodne Evrope v domače kraje s seboj prinesli prve barvne fotografije in sodobne fotografske aparate.

Knjigo je možno kupiti v lendavskem Centru Banffy.

 

 

Izrazite svoje mnenje

avatar