BAKHUSOVE VOTLINE Svet podzemlja pod Lendavskimi goricami

Naključnim obiskovalcem Lendave pa tudi domačinom, ob sprehodu po Kranjčevi in Glavni ulici, le poredkoma pritegnejo pozornost zidana manjša pročelja, ki so večinoma prekrita z bujnim zelenjem in obrasla z drevesi. Navzven ne kažejo nobene posebne podobe, večinoma so tudi skrita na dvoriščih stanovanjskih hiš pred njimi, veliko jih je zanemarjenih in opuščenih, le redka pročelja so obnovljena, nekatera so na novo pozidana in ometana in le eno, prav na sredini te poti, obnovljeno v skladu z zahtevami Zavoda za kulturno dediščino, čeprav le ta pri obnovi ni sodeloval. In prav to pročelje oziroma zgradba s spremljajočimi objekti in urejeno okolico je bila povod za razmislek o možnostih obnove še nekaterih ostalih in izkoriščanja le teh v promocijske, tržne in predvsem turistične namene. (glej slika 1)

Slika:1

Prav ta idilična podoba zemljanke – kleti, vkopane v peščen hrib pred davnimi leti, obzidane z polno opeko in prirejene za hrambo vina in ostalih pridelkov, ki jo je lastnik obnovil in delno nadgradil ter opremil v arhaičnem stilu je pripeljala do sledečih ugotovitev.

Podobnih zemljank oz. objektov v bližnji okolici ni. Najbližje podobne stavbe se nahajajo na Češkem (Znojno), na Madžarskem (ob Donavi nad Budimpešto) in v Avstriji (Retz), ki so jih šele pred kratkim začeli obnavljati in izkoriščati tudi v turistične namene.

Ker so podzemne vinske kleti v takem številu kot jih imamo v Lendavi unikatne in edinstvene v slovenskem prostoru so tudi izredna priložnost za promocijo mesta.

Kot urejeni objekti imajo lahko različno stalno ali le občasno namembnost tako za trženje (vinoteka, degustacije, najem …) kot tudi za turistične prireditve in oglede.

Sredi njih se nahajajo trije izviri z izvirsko pitno vodo, kar je lahko še dodatna dodana vrednost k ponudbi

Prav tako so okrog treh izvirov močna energetska polja katerih vpliv je še treba raziskati in ga povezati z ostalimi objekti in trženjskimi aktivnostmi.

In da ne pozabim. Vsi ti objekti niso zaščiteni kot kulturna dediščina. Več ali manj so prepuščeni propadu, čeprav imajo svojo zgodovinsko, kulturno in sporočilno vrednost. Prav ohranjanje le te bi naj bila zaveza tako posameznika kot države. Ali pa vsaj naše ožje okolice – mesta Lendave.

KAKO SE JE ZAČELO

Zgodba o votlinah, kleteh, zemljankah, v glavnem o luknjah vkopanih v hrib v podnožju lendavskih goric se je pričela konec 18. stoletja, ko se je bolj intenzivno pričelo graditi z žgano opeko. Prav v tisti čas sega začetek gradnje zidanih objektov ob vznožju gradu in okrog cerkve, tako v stanovanjske kot tudi gospodarske namene. Čeprav ni nobenih pisnih zgodovinskih virov o tem oz. jih vsaj jaz do sedaj nisem zasledil, v ospredje bije dejstvo, da so vse zemljanke zgrajene v dolžini približno enega kilometra in se raztezajo od nekdanjega srednješolskega centra do začetka Csukadomba ob vznožju lendavskih goric. Prav vse so vkopane v peščene dele hriba in sicer ob vznožju previsov kar pomeni, da so že pred tem odstranili kar precejšen del hribovja. Glede na konfiguracijo terena prihaja v ospredje ugotovitev, da zaradi prekomernega izkoriščanja peska, predvsem v gradbene namene, ni bilo več možno še bolj spodjedati le tega. Južna stran gričevja je že tako ali tako precej strma, tako, da je bilo povečini le malo prostora na katerem so lahko odstranili vrhnji sloj zemlje dokler niso prišli do peščene podlage. Zaradi izkopavanja in posledično plazenja zemlje, posebej ob velikem deževju, je le to odnašalo tudi del vinogradov oziroma sadovnjakov nad njimi. S tem je seveda nastajala gospodarska škoda za lastnike zemljišč, ki so zaradi drsenja tal ostajali brez dela premoženja. Prav tako, kot izhaja iz zemljiških knjig, lastniki vinogradov in sadovnjakov nad peskokopi niso bili lastniki zemljišč pod njimi. Do omenjenega plazenja prihaja še danes in sicer se vsakih nekaj let ob velikem deževju odtrga kakšen del hriba nad zemljankami in starejšimi stanovanjskimi objekti, kot posledica posegov naših prednikov. Domnevam, da so prav zaradi tega dejstva, da preprečijo naknadno škodo, pričeli v drugi polovici 18. stoletja in vse do konca 19. stoletja kopati luknje – votline v hrib in na ta način do skrajnosti izkoriščati poceni vir materiala za gradnjo in jih hkrati, da ne bi prišlo do podora vrhnjih slojev nekje v prvi polovici 19. stoletja tudi obzidavati z opeko. To dokazuje ena od zemljank danes v lasti gospe Gradišnikove, pri kateri je obzidan z opeko le vhod, medtem, ko je preostali del še zmeraj v intaktnem stanju – neobzidan in kjer je na koncu zemljanke vklesana letnica izkopa le te – 1806.

(glej slika 2. In 3.)

Slika:2

Slika:3

Prav v prvi polovici 19. stoletja se je pričelo tudi z izgradnjo z žgano opeko zidanih objektov na sedanji Glavni in Kranjčevi ulici in prav večina le teh je bila zgrajenih na zemljiščih pred zemljankami razen v delu pred hribom Sv. Trojice kjer konfiguracija terena tega ni dopuščala oz. so bile zgrajene le manjše stanovanjske stavbe. Na ta način so zemljanke postale samostojna gospodarska poslopja za hrambo živil, vina, in tudi orodja, skrite za pročelji hiš na dvoriščni strani. Nekatere so služile tudi kot ledenice za shranjevanje svežega mesa in ostalih živil. Ledene plošče, kot je razvidno iz spodnjih starih fotografij (slika 4. In 5.) so izžagali iz zamrznjenih potokov Ledave in Kobiljskega potoka in jih z vozovi prepeljali do zemljank, kjer so jih naložili v izkopane jame v najglobljih delih le teh. Led se je najverjetneje raztopil šele v poletnih mesecih in do takrat ohranjal meso in ostala živila uporabna za prehrano. Nekaj ledu pa so lastniki verjetno prodali še v komercialne namene mestnim gostilničarjem in slaščičarjem.

slika: 4

slika: 5

 

Skoraj vse zemljanke so zaradi obstojnosti, tudi obzidali z opeko. Nekaterim so še dodali predprostor v obliki kleti ali kar manjšega stanovanjskega objekta.

Prav tako je za vse zemljanke značilno, da so si med seboj različne tako glede dolžine, višine, načina obzidave, kot tudi tega, da pri mnogih zadnji del ni obzidan, temveč se konča v trdnejši obliki peščenjaka, torej sedimentne kamnine. Peščenjak je vezana usedlina. V njem so nekdanji robati kosi, prodniki in pesek povezani s karbonatnim, kremenčevim, glinenim ali železnim vezivom. Ker je sestava zrnc in veziva različna, so peščenjaki različno obarvani, različno trdi in dobro ali slabo vezani. Zaradi tega je večkrat prihajalo tudi do podora oz. zrušitve stropa katerega je bilo potrebno dodatno zaščititi v kolikor ga niso do takrat že utrdili z opeko. (glej sliko 6)

slika: 6

Žal z ekipo nismo imeli dostopa do vseh zemljank, da bi jih lahko izmerili in poslikali od znotraj, vendar glede na videno so v različnih stopnjah ohranjenosti, kar nekaj jih ima na novo pozidane vhodne portale z betonskimi opekami, nekaj jih je v razpadajočem stanju in opuščenih, po pogovorih z lastniki jih je tudi nekaj že zasipanih, večina pa še danes služi svojemu prvotnemu namenu, to je hrambi vina in ozimnice. (slika 7. In 8.)

Kot sem že omenil v uvodu je le ena popolnoma obnovljena in prilagojena različni namembnosti tako v turistične kot v privatne namene in lahko služi kot vzorčni primer obnove in trženja. In prav obnova in trženje zemljank pod blagovno znamko »Bakhusove votline« je glavni del te predstavitve.

slika: 7

slika: 8

Tekst: Koren Franc
Fotografije: Galič Tomaž

Izrazite svoje mnenje

avatar